3.del: Prvi koraki po sledi

SLED= hrana!!!

. .
Predštartna procedura ... odhod na sled

Kako bo kdo učil psa prvih korakov na sledi je odločitev vsakega posameznika. Pravil ni in sledeče gradivo je le eden izmed možnih načinov. Če smo kot uvod pozorno prebrali prva dva predstavitvena članka smo dobili predstavo kaj in kako dojema pes vonjave na sledi. Sistem potrjevanja polagalca naj bo prilagojen posameznemu psu in njegovi želji. Zato je najbolje, da je polagalec vodnik sam saj svojega psa vsak najbolje pozna. Edino pravilo naj bi bil ENAK SISTEM UČENJA kot pri ostalem delu z dotičnim psom (potrjevanje z nagrado, siljenje ali kaznovanje).


Klasično pogojevanje ... pes se še na zaveda, da pravzaprav sledi

Pomembno je, da ločimo sledenje na dva ... med seboj nasprotujoča si elementa. Eno je sledenje poškodbe tal (PRIMARNA NAGRADA) in čisto nekaj drugega nakazovanje predmetov (SEKUNDARNA NAGRADA) zato ga učimo, kot že
omenjeno, kot ločen učni člen izven sledenja npr. na asfaltnem, betonskem dvorišču ali v stanovanju, ki ga pes pozna - torej na enakomerni podlagi, kjer dišave ne izstopajo. Nikakor ne na travi saj je predmet čista poslušnost, ki nima nobene zveze s sledjo razen, da kasneje predmet diši po individualnem vonju polagalca. Zato lahko ob učenju vedno vanj malo dahnemo.

...
Oh, ti zlati predmetek ... končno!

Učenje nakazovanja predmetov lahko sicer poteka vzporedno z učenjem sledenja toda ločeno npr. tako, da pred odhodom na sled delamo na predmetih (kako ... o tem kasneje) zatem odidemo na izdelovanje postavljene sledi - če je pes že tako daleč, da sledi vsaj 30 minut staro sled. Glede na to, da dosežemo ta kriterij šele po cca. par mesecih učenja, postavimo sled ... tik pred samim izdelovanjem tako, da poteče vmes , ko psa pripeljemo na teren mogoče 5 ali 10minut.

...
Vaja kratkih štartov in protokol nakazovanja predmeta

Pustimo torej predmete in se zaenkrat začnimo ukvarjati z samo sledjo. Glede na našo odločitev kako bo pes med sledenjem pripet mu po potrebi predhodno predstavimo sledarsko oprsnico in malenkost daljši povodec (4m) na katerem bo pes pripet. V tednu ali dveh bo pes npr. oprsnico, če smo jo natikali med obrokom hranjenja, povezal s hrano in se pričel oblizovati, ko jo bo videl v naših rokah. Podobno vpeljemo tudi pripenjanje povodca, ki je lahko zgoraj na hrbtu ali spodaj pod trebuhom ... povodec v tem primeru teče med zadnjima nogama. Zelo podobno je pes lahko pripet zudi na "bočer", ki je redkeje v uporabi. Pes lahko sledi tudi na kovinski ovratnici in povodec teče s strani - v tem primeru pes ne sme imeti oprsnice na sebi. Opremo, natikanje in pripenjanje mora pes torej že poznati preden gremo na prvo sled.

...
Ko pes "pobere" vonjsko sliko na izhodišču in potegne v sled ...

Postavljanje sledi pomeni tako ali drugačno hojo po terenu v primernih grobih čevljih. Pes bo torej vohal poškodbo tal, stopinje naših čevljev od stopala do stopala. Seveda na začetku ne ve za kaj se gre, ko ga pripeljemo na tako sled zato mu moramo znati primerno pomagati med samim polaganjem.


Moteča ... sledarska oprema

Pripravimo si ... torej koščke primerne hrane, ki jo ima pes rad a jo bo znal še posebej ceniti, ker jo bo dobil v glavnem samo na sledi. Hrana naj bo dobro vidna in taka, da jo pes hitro poje s tal brez ritja z gobcem po zemlji. Za začetek, če začnemo z zelo nizkim kriterijem, pripravimo tenko jajčno omleto (1 jajce). Ko se ohladi, jo razrežemo na kvadratke cca. 3x4 cm in si jih pripravimo v malo PVC posodico. V žep si pripraviš tudi vsaj 15-20 koščkov hrenovk
e ali salame ... za začetno in končno vonjsko sliko. Vzameš s seboj mali leseni količek, da boš vedel kje je začetek sledi in igračo s katero se boš poigral po koncu sledenja. Na samem začetku še ne potrebujemo skice, ko pa je sled daljša od 30 korakov ali ima kljuko je skica zelo dobrodošla. Narišemo si jo takoj po končanem polaganju in si pred izdelavo osvežimo spomin.


Protokol prijave sodniku

Izberemo primeren teren za prvo sled, da psa ne bo preveč motilo tisoč različnih vonjev ... ne glede na to, da imamo kontinuirno hrano v sledi. Najprimernejša je zato mehko zbranana njiva, kjer so odtisi stopal dobro vidni - čeprav pes "gleda z nosom". Vizuelna pomoč koristi predvsem vodniku, psu pa je v pomoč neiteresanten vonj nepohojene zemlje izven sledi zato se lažje skoncentrira na stopinje in hrano v sledi.

. .
Igra s sledarskim povodcem = nagrada!

Začnemo torej s polaganjem ... toda najprej si moramo ogledati teren in orientirje proti kateremu se bomo namenili. Teren na isti njivi obstaja lažji (bolj fina zemlja) in težji po grobih kepah. Katerega boš izbral, da bo poškodba bolj razvidna ... tebi in psu? Zapomni si, da se sled za psa začne že takoj, ko stopiš iz avta in ne šele pri štartnem količku zato pazi kje boš kasneje prišel s psom na sled, da ne bo imel priložnosti vohanja tvoje sledi tam, kjer v njej še ne bo hrane. Zavedaj se tudi dejstva, da veter nosi vonj zato preizkusi najprej s katere smeri piha. Najbolje za začetek je brezvetrje, če že kompliciramo, drugače je vseeno.

Prva sled je bila vsaj za polovico krajša in brez kota

Polaganje se začne s parimi močnejšimi udarci stopal levo desno v širini cca.25cm najprej še brez hrane. Dolžina koraka naj bo za začetek okrog 30-35cm. Po 4-6 korakih na levi zapičiš količek, potacaš kvadrat 30x30cm stopiš en korak naprej nazaj potreseš koščke hrenovke 1x1cm. Ta kvadrat ob količku bo predstavljal za psa vonjsko sliko kateri bo sledil oz. izhodišče. Nadaljuješ z močnimi udarci (lahko tudi po 2x v isto luknjo) in nadaljuješ z metanjem narezanih koščkov tenke jajčne omlete točno v stopinje - peta, sredina ali prsti ... kjer je močnejša poškodba - vendar vedno na isti sektor stopala tako, da je enak razmak med cik-cak linijo, ko se jo bo moral pes naučiti slediti. Diagonalni preskok od levega do desnega sopala (ali obratno) je za psa čista neznanka, ki jo bo moral nekako s čimmanj naše pomoči razvozlati, da ne bo šel npr, samo po levih ali samo po desnih stopinjah. Zaradi tega bo potrebno rahlo zadrževanje, glede na željo psa po priboljških vendar brez cukanja.

...
Pes dela z občutkom ... z občutkom delaj tudi sam

Najbolje, da počasi postaviš (glede na moč psa ... odvisno s kakšno močjo dela) zadnjo ro
ko s povodcem ob bok kjer si stabilen in dovolj močan, da zadržuješ sunke psa brez cukanja s prednjo roko pa le skrbiš za kontinuirno napetost povodca. Ko položiš sled v dolžini 10-20 korakov, kar je za prvo sled dovolj in preveč, na koncu pohodiš še en kvadrat kot na začetku in vanj namečeš več koščkov salame ali postaviš posodico s hrano, če jo pes pozna tako, da boš imel čas med žretjem psu odpeti povodec in takoj, ko poje psa zvabiti z igro stran od sledi. Čim hitreje po koncu ga torej poskušaš z igro zamotit in nekako spravit čimdlje stran od sledi zato pazi, kje si hodil po končanem polaganju. Ponavadi nadaljuješ še par korakov od konca sledi v istem ritmu in smeri brez hrane - poigraš pa se po sledi takoj od končne slike vstran od sledi in psa čimprej pospraviš, da mu ostane dober občutek.




Nikita & Alyx Reisenadler


1.del: Sled = HRANA!


»VSE JE NAGRADA«

Skozi niz člankov o šolanju smo se v grobem spoznali z novo psihologijo učenja psov po metodi »VSE Je Nagrada«. Definirali smo osnovne pojme »klasičnega in vedenjskega pogojevanja« preko katerega se naši psi učijo, spoznali »faktorje« uspešnega učenja (količina, ''timing'', kriterij , moteči dejavniki) ter razumeli neprecenljiv pomen vodnikove DOSLEDNOSTI.


SLEDENJE po programu IPO-3.

Naučili smo se opazovati SIGNALE svojega psa in se na osnovi teh usmerili v UČENJE PSA po možnih »NAČINIH pristopa« preko »instrumentov usmerjanja« (hrana, igra, dolgočasje, nagonski interes, ljubosumje, lakota, pohvala, ''odtegnitveni'' nagon, »protokol« priprave, jackpot nagrada ...) na način pozitivne motivacije. Razumeli smo pomen primerne vzpostavitve timskega odnosa »ČLOVEK-PES« preko pravilne IGRE, se naučili pravilnega RAZUMEVANJA pasje osebnosti na osnovi krdelne hierarhije v naši družini in poskušali prenesti ENAK ODNOS tudi na področje šolanja. Le ta v učnem procesu postavlja psa tako rekoč na mesto našega UČITELJA, vloga nas kot vodnika pa s tem izgublja del pomembnosti ob šolanju, ker smo po novem postavljeni bolj v vlogo »nevtralnega OCENJEVALCA« osredotočenega zgolj na USMERJANJE vedenja preko razpoložljivih instrumentov!


NAŠ PES se je ob takem odnosu SAM začel obnašati kot POBUDNIK učenja!!! in s svojimi signali, zanimanjem ter eksplozivnostjo odziva določa uspešen DELOVNI RITEM učenja in izbere učinkovite INSTRUMENTE učenja, ki so najbolj primerni zanj. Naš pes sam določa tudi kateri NAČIN PRISTOPA je zanj najprimernejši in hkrati z drobnimi signali določa tudi ČAS TRAJANJA uspešnega učenja. Vodnik kot avtoritativen, miren, zanesljiv, dosleden in predvsem vztrajen VODJA KRDELA povsem nevtralno opazuje prizadevanje svojega psa in njegov trud za premagovanje določenega izziva ter ga s primernim NAGRAJEVANJEM le ''kanalizira'' v zaželjeno obnašanje oziroma vedenje.

V naslednjih dveh člankih se bomo spoznali z disciplino sledenja po »IPO PROGRAMU« na način, ki bo opravičeval geslo te metode. Pri učenju psov po IPO PROGRAMU so v vseh treh disciplinah določene notranje POTREBE psa povezane z istim nagonom. Na osnovi prisotnosti te
ga nagona lahko ob šolanju psa naučimo določene vaje, ki izkazujejo usposobljenost psa za izbrani namen. Izpopolnjene vaje oz. kvalitetno naučeno vedenje psa nam lahko služi tudi za prikaz na izpitu ali tekmi.


Priprava na sledenje

Psi na ''tekmi'' nimajo občutka, da s kom tekmujejo saj le »SODELUJEJO« (radi ali neradi) s svojim vodnikom v določenih vajah oz. disciplinah. Psi drugih tekmovalnih parov ne dojemajo kot konkurence ampak kvečjemu kot »moteče dejavnike« ob svojem nastopu. ''Tekma'' po programu IPO je torej le PRIKAZ trenutne usposobljenosti in homogenosti tekmovalnega tima »ČLOVEK-PES«. Ob opazovanju nastopa posameznega para moramo predvsem razumeti zakaj se v psih ob IZVAJANJU VAJ sprožajo določene POTREBE po opazovanju vrženega prinosila -''aporta'', sledenju poškodbe tal, lajanju na markerja, grizenju rokava, skakanju čez skakalnico, vlečenju v svojo smer, prenašanju ''aporta'' ali osvojenega plena in iz česa izvirajo te potrebe.

Ob šolanju »programa IPO«: disciplin sledenja, poslušnosti in obrambe se v psu sprošča predvsem »PLENSKI NAGON«. Ta izvira iz potrebe po PREŽIVETJU in je povezan z lovom plena, ubijanjem in prehranjevanjem.


Plenski nagon ob šolanju lahko sproži:
  • ZVOK oz. tlesk biča
  • VZKLIK ali grožnja markerja
  • SIGNAL vodnika, ki napoveduje plensko aktivnost (''kje imava SLED?'' ali ''APORT'', ''kje je BARABA!''...)
  • GIBANJE markerja ali BEG vodnika
  • PREMIK plena: igralne klobase, blazine za grizenje, rokava...
  • MET prinosila ali žogice
  • VONJ in s tem hkrati potreba in želja po hrani
V naravi volk najprej zasliši določen zvok, precej natančno določi smer od koder ta prihaja in zavzeto opazuje morebitno gibanje. Nato vonja po zraku in potem prične s sledenjem plena.


Sledenje = NAGRADA!

PLENSKI NAGON:
se torej v naravi izraža kot poslušanje in opazovanje, vohanje po zraku in sledenje po tleh, zalezovanje in pregon plena, energično lajanje, skakanje navzgor, napad na plen, ugriz in davljenje plena, vlečenje v svojo smer, stresanje in ubijanje plena, trganje in razkosavanje, prenašanje v gobcu, prehranjevanje, kopanje lukenj in zakopavanje ostankov plena.

Že iz zgoraj povdarjenih AKTIVNOSTI, nujno potrebnih za preživetje v naravi, je razvidno naravno obnašanje naših psov ob šolanju programa IPO. Torej značilna obnašanja, ki so obenem tudi glavni sestavni deli vaj SLEDENJA, POSLUŠNOSTI in OBRAMBE izvirajo iz naravne potrebe po PREŽIVETJU oz. PREHRANJEVANJU s plenom.

Razumevanje izvora naravnih potreb oz. »plenskega nagona« je pomemben faktor, ki naj igra glavno vlogo pri ''izumetničenem učenju'' psov po pravilniku, ki si ga je izmislil in napisal človek. Pse torej ''učimo'' določene vaje, ki spominjajo na notranje naravne potrebe psa po preživetju. Namen šolanja po IPO programu je torej, da bi predvsem v »delavnih pasmah« psov ohranili oz. izboljšali LASTNOSTI in SPOSOBNOSTI psov za izbrani namen uporabe v praksi.


Pasji nos = RAČUNALNIK!

Lotimo se discipline »A.«- SLEDENJE: Glavni člen v partnerskem odnosu »pes - človek«, ki »IŠČE« = iz zgoraj omenjenih naravnih nagonskih interesov -NAŠ PES!!! Kako mu bomo njegovo pomembno in odgovorno vlogo predstavili v disciplini sledenja, katera je natančno opisana v pravilniku, je odvisno od NAS - njihovih vodnikov. Kaj je sledenje?

SLEDENJE po disciplini »A«:
je sicer ''izumetničeno'' iskanje PREDMETOV katere odlaga človek (polagalec) na določenem naravnem terenu (trava, zemlja, listje, rastje, pesek,... itd.). katere bi pes sicer lahko našel na svojstven a ravno tako uspešen način. Po ''šolsko'' pa psa učimo NATANČENGA iskanja sledi oz. sledenja posebnega »VONJA poškodovane naravne podlage« katerega pušča človek za sabo, ko hodi po terenu. Tla so namreč lahko človeškim očem vidno ali nevidno »poškodovana« tudi v drugih smereh, ki prečkajo našo sled, toda te ''zavajajoče'' poškodbe pes lahko s svojim zmogljivim nosom zlahka razloči med seboj. Ob šolanju psa torej učimo, da ga le točno sledenje prvotne ''VONJSKE SLIKE'' lahko pripelje do nagrade.


Le stopinje me vodijo do nagrade

Ta sled, katero je sposoben ZAZNATI vsak od naših psov ne glede na pasmo ali poreklo, vodi psa od ene do druge STOPINJE po »ravnih linijah, ki so ''zalomljene'' na »kotih« oz.''kljukah'' od enega do drugega PREDMETA, kateri so sicer predpisane oblike in velikosti in so iz naravnega materiala. Te med sabo različne predmete naj bi ''izgubljal'' oz. ODLAGAL nek tuj človek - POLAGALEC. Ob šolanju lahko namesto »končnega -zadnjega« predmeta, psa čaka prijetno presenečenje oziroma »Jackpot« NAGRADA v obliki okusne hrane.

Kaj je »POŠKODBA TAL«:
in kaj pes ob sledenju s svojim gobčkom zaznava? Psi imajo sposobnost skoraj ''računalniško'' točnega razlikovanja med različnimi vrstami VONJEV, ki se razlikujejo po:

1. OBLIKI odtisa človeškega čevlja, noge, tace neke živali, kolesnice vozila ... Pes s smrčkom ''vidi'' sled pred seboj in jo lahko razlikuje po obliki poškodbe in jo zaznava predvsem z VONJEM in ne očmi.

2. STAROSTI poškodbe tal. Pes zaznava skoraj do minute natančno, kdaj je nekdo hodil naravnost in ali je ''nekdo drug'' pred tem ali potem prečkal osnovno sled, ki ga vodi do ciljne nagrade. Naš kuža v vonju torej točno čuti razliko glede na starost določene sledi.

3. JAKOSTI poškodbe tal. Sorazmerno od tega, kako močno stopa polagalec sledi po terenu je močnejša tudi sama poškodba na tleh. Včasih je človeškim očem vidna, spet po določenem času pa čisto nerazpoznavna. To je odvisno predvsem od rastja in vremenskih pogojev v času staranja sledi. Toda naš pes ne sledi z vidom tako kot človek ampak se zanese le na svoj nos in razpoznavnost vonja. Ta je močnejši iz bolj razvidne poškodbe tal. Z jakostjo udarcev stopala v tla med polaganjem torej psu lahko pomagamo predvsem na težko prehodnih delih terena ali spremembah smeri.

4. INDIVIDUALNEM VONJU katerega določen osebek pušča za sabo - prhljaj, dišeči ''mikro delčki'' las, dlake, kože, praha z naše obleke. Ta vonj že po krajšem času izginja in izgublja svojo vrednost nagrade.



TEŽKI POGOJI: veter, stara sled in slaba podlaga


FAKTORJI SLEDENJA:

a. Razpoložljiv teren, pogoji in veter (različne podlage; trava, zemlja, močvirje, listje, višina rastja, mlada ali stara košnja, obdelava njive, menjave terena - smer in jakost vetra, dež, temperatura in vlažnost zraka)
b. Polagalec (prostorsko in točkovno orientiran izkušen kinolog, ki dela ZA PSA, skica položene sledi, primerna obutev)
c. Poškodba tal (močnejša ali šibkejša, starost sledi)
d. Intenziven in natančen pes, ki se v kritičnih situacijah znajde SAM
e. Nevtralen vodnik
f. Sledarska oprema psa (oprsnica, ovratnica, bočer)
g. Psihologija učenja psa in prilagojena priprava treninga (vodnik = polagalec)


Slabi orientirji za polagalca

POŠKODBA TAL = DEFORMACIJA
naravne podlage, torej malenkost poglobljen odtis v zemlji ali pesku ali dručače dišeče travne bilke, ki so zlomlljene - od naravno rastočih. Naš pes lahko vonja tudi skozi sneg, snežni plaz ali vodo. Tako lahko iz čolna zaradi dvigajočih se mikro mehurčkov, celo zavoha vonj utopljenca na dnu. Te sposobnosti ''pilijo'' cenjeni kolegi »REŠEVALCI« za uporabo psov v reševalne namene iskanja pogrešanih oseb. Za sledenje po IPO programu je dovolj, da naučimo psa sledenje po bolj ali manj enostavnih podlagah po sistemu: »DESNA - LEVA skupaj greva«!

»Skupaj greva« pomeni, da ima vodnik lahko psa pripetega na sledarskem povodcu in med iskanjem hodi za njim na določeni razdalji. Pes lahko sicer išče tudi samostojno - brez povodca kar je za psa naravnejše, vendar glede na predpisano razdaljo med njim in vodnikom prihaja nažalost do prevelikih odbitkov pri sodniški oceni. Zato se orientiramo vodniki predvsem na sledenje z uporabo SLEDARSKEGA POVODCA. Tu se tudi začne glavno razhajanje med naravnim in ''izumetničenim'' sledenjem ter izvor množice problemov na sledi.


Igra s sledarskim povodcem

Večina vodnikov začne s pristopom k sledenju po sistemu »Hočeš, nočeš - ''MORAŠ?!«. Ob tem krepko pozabljajo na temeljno naravno pravilo: »ZAKAJ naš pes sploh sledi?«. Seveda zaradi prej definiranega »NAGONA PO PLENU« in ne zaradi naše želje ali celo zahteve po iskanju predmetov.

VODNIK s PREVELIKIM VPLIVOM na psa preko »sledarskega povodca« psu sporoča:

1. Svojo pretirano ŽELJO in s tem voljo po iskanju v svojem psu ''ubija''

2. Psu sporoča, da že vnaprej SAM VE!!! kje poteka in bo potekala sled, ker jo v večini primerov postavlja sam. To daje psu povsem izkrivljeno sliko in kontraverzno podobo ''iskanja?!'' saj naj bi iskal in vodil iskanje naš PES, ki je tudi v resnici edini sposoben vohati poškodbo na tleh. Večkrat namreč vodnik samo ''misli'', da VE kje poteka sled in se ob tem tudi ZMOTI ter psa ne pusti slediti po pravi sledi. Takrat se dejansko začnejo ''problemi'', ker človek začne svojega psa učiti, da NE sme slediti »primarne« poškodbe. S tem psa zmede v njegovem naravnem prizadevanju iskanja plena, v njem uničuje željo po sodelovanju, in krepko zmanjšuje užitek psa ob vodenju sledarskega »tima«. Ob vsem tem v svojemu psu zavira in uničuje plenski nagon po iskanju kar je najhujše.

3. S POVIŠEVANJEM GLASU ali neprimernim VPITJEM: vodnik svojemu psu vceplja svojo jezno ''ZAHTEVO'' po iskanju, kar je psom nenaravno. Že v leglu ga je mati psica kot mladička zelo uspešno učila brez vsakih ZAHTEV!!! Pravilo »naravnega nagona« po sledenju naj torej izhaja iz psa samega in ne naše zahteve.

4. PES ZAČUTI, da ''MORA'' slediti poškodbi tal zaradi vodnika?! in ne iz LASTNEGA interesa kar mu ni naravno. Zato se večkrat zgodi, da pes dobi tako močan odpor do sledenja, da noče več niti videti sledarskega povodca ali štartnega količka kaj šele, da bi uspešno sledil in iskal ter pravilno nakazoval predmete.

SAMOSTOJNI INTERES oziroma ŽELJA PSA
po iskanju je edina garancija, da bo pes intenzivno in zavzeto sledil tudi na SPREMEMBAH SMERI. Predvsem utrujajoče dolge in ravne linije zahtevajo od našega kosmatinca izredno vzdržljivost in obenem nenehno koncentracijo na VONJ kateremu sledi in na osnovi tega NATANČNO izdela spremembo smeri oziroma naklonski kot kamor sled ''zavije''. »KLJUKA« je po programu IPO 3. večinoma pravokotne oblike toda ni odveč, da psa naučimo tudi ostalih naklonskih kotov že zaradi tega, da mu popestrimo iskanje in mu ga poskušamo kot vodnik - polagalec predstaviti kot čimbolj naravnega.


Izdelava spremembe smeri oz.''kljuke''

Pogoje na že tako težavni sledi lahko dodatno otežuje tudi VETER, ki lahko piha s strani, od zadaj ali od spredaj. Za psa, ki se je naučil slediti z »NIZKIM NOSOM« ne predstavlja veter neke večje ovire oziroma mu lahko celo ''pomaga'' k boljši koncentraciji in intenzivni ''prisotnosti'' ob iskanju tako na ravni liniji kot na spremembah smeri.

Če smo psa naučili slediti z visokim ''VISOKIM nosom'', bo ob malo močnejšem vetru v ''hudi kaši'' - saj psu VONJ poškodbe, ki naj bi se ob brezveterju dvigal navzgor (proti nosu), VETER ODNAŠA!!! bodisi vstran ali kar je najhuje NAPREJ. To psom otežuje predvsem natančno izdelavo kotov. Zato ločimo naslednje primere:

a.) Če veter piha od spredaj - PROTI PSU še ni tak problem - oziroma je za pse lažje. Psi z ''VISOKIM nosom'' bodo pravi čas ali celo malenkost PREJ zaznali spremembo smeri. Toda glavne težave se začnejo v ostalih smereh.
b.) Pes z VISOKIM nosom lahko ob vetru od zadaj voha »informacijo« dišeče poškodbe tudi še PO TEM, ko sledi dejansko pod nosom več ni, ker je že ''zavila'' bodisi v levo ali desno.
c.) Ob močnejšem vetru s strani psi z ''VISOKIM nosom'', ki večinoma sledijo OB LINIJI, še nekako zaznajo spremembo smeri pravi čas, ker vonja naenkrat ''zmanjka''. Takemu psu je to znak, da mora le malo bolj spustiti nos, ali se takoj vrniti malo nazaj, če hoče poiskati mesto kjer je polagalec izdelal spremembo smeri.

DOBER POLAGALEC

bo zato vedno ''pomagal'' psu in kljuko izdelal na LAŽJE BERLJIVEM (za psa) delčku terena, ki ga ravno tako lahko ''vzame'' kot primeren »ORIENTIR« namesto, da gleda ''egoistično'' samo nase in izdela kljuko strogo na (človeškim očem) lažje berljivim orientirju, ne glede na težavnost terena. Zato je za polagalca zelo pomembna dolgoletna praksa v kinologiji. Dober polagalec sledi (v večini primerov vodnik), bo vedno »DELAL ZA PSA« in ne proti njemu - se pravi, da mu bo skušal že vnaprej ob samem polaganju pomagati. Prišli smo torej do najpomembnejšega spoznanja:

UMETNOST dobrega učenja psa na SLEDI = v sposobnosti »VNAPREJŠNJEGA predvidevanja« VODNIKA - polagalca, kako se bo njegov pes kasneje POČUTIL na določenem delu terena in kaj ga želi z NAČRTOVANO ali sproti PRILAGOJENO postavitvijo naučiti, oziroma psa na določenih delih PRAVOČASNO z eno od nagrad POTRDITI!!!

NAGRADE NA SLEDI:
močnejši odtis stopinje, predmet, mlajša sled, lažji teren po težkem prehodu, kratka sled, predčasen zaključek pri enem od predmetov, hrana in še okusnejša hrana ...

Odloženi PREDMETI so torej tisti katere naš pes išče in nakazuje. Pravilno nakazovanje je razvidno iz pravilnika, do česar moramo priti na psu prijazen način če hočemo, da bo pes:

- imel predmete RAD!
- se jih ob najdbi RAZVESELIL!
- da mu bodo predmeti v POTRDITEV!!! uspešnega iskanja kot NAGRADA

»PSIHOLOGIJA učenja« oz. učni PRISTOP je torej po naši metodi vseskozi enak. Tako ima pes najbolj ''jasno sliko'' skozi šolanje. Ko se je že kot naš »mali kuža« preko vedenjskega pogojevanja po metodi »Daj - DAM!«, »Brez nič - NI NIČ!« oziroma »VSE je le nagrada!« naučil, da s svojimi odzivi ON VODI šolanje: je dobil čisto sliko za učenje česarkoli v njegovem kosmatem življenju.


SLED = primarna nagrada!

Če ''razstavimo'' končno vedenje na sledi, je ob ISKANJU - učenje »nakazovanja predmetov« le delček poslušnosti na sami sledi. Ne smemo torej narediti začetniške napake in svojemu psu zmanjševati želje po iskanju s tem, ko zahtevamo neutrjeno poslušnost samega nakazovanja kar med iskanjem »primarne poškodbe tal«.

1. NAKAZOVANJE predmetov je »sekundarna nagrada!!!«
za katero smo rekli, da je napornejša, zahtevnejša in primerna za pse, ki nam vsled pravilnega potrjevanja v dobršni meri že zaupajo. Pes je kasneje ob iskanju na sledi nagrajen šele, ko je predmet pravilno nakazal, le tega sodnik pogledal in vodnik pospravil. Šele po vsem tem potrebnem ''protokolu'' psa lahko na preiskušnji pohvalimo in ta zakasnela pohvala pomeni zanj le »sekundarno« - zakasnelo nagrado, ki jo kuža le stežka dočaka. Nakazovanje predmetov je kot »učni člen« delček poslušnosti in ga ''vzamemo'' iz vedenjske verige sledenja. Obdelujemo in učimo ga kot samostojen element oz. sliko - LOČENO!!! od sledenja.

2. SLEDENJE poškodbe tal je lažja, torej »primarna nagrada!!!«
katero poskušamo navezati na »KLASIČNO - neubranljivo« pogojevanje. To iskanje najbolj jasno našemu psu predstavimo tako, da mu ustvarjamo naravno sliko SLED = HRANA. Podobno, kot sčasoma lahko postane že SIGNAL cingljanja posode NAGRADA- (preden nesemo psu obrok hrane), je lahko slika »odtiska naše stopinje« v travi ali zemlji SIGNAL za okusno hrano oz. potrditev pravilne poti do te hrane. Pes se potrjuje že s samim vohanjem ter hkratnim uživanjem hrane, ki jo lahko odlagamo na začetku v VSAKO stopinjo po sistemu »desna - leva: SKUPAJ GREVA!« O tem podrobno kasneje. Če učimo na tak način, postane sčasoma našemu kužku sama SLIKA sledenja »poškodbe tal« torej PRIMARNA nagrada, ki za psa predstavlja ''takojšnje plačilo'' že ob samem vohanju in mu postane tako všeč, da se ji ne more upreti. ČE seveda ne pretiravamo s količino, kriterijem in motečimi dejavniki (2.del) in trmarjenjem.

Veljajo torej ista pravila kot pri osnovnem učenju začetnih korakov oblikovanja vedenja predstavljenih v 5.delu. To dokazuje nadgradljivost te metode za vsakršen namen učenja.


Tukaj je!

Za nakazovanje PREDMETOV lahko izberemo način (5.del):
- »HLADNO - VROČE«
- Izpiljevanje in »POTRJEVANJE PRIBLIŽKOV«
- Modeliranje oz. »USMERJANJE S HRANO«

Za učenje SLEDENJA »poškodbe tal« pa recimo:
- »Nastavljanje PRIMARNIH nagrad oz. VABE«
- »Dodajanja SEKUNDARNIH nagrad« - kasneje predmetov toda šele, ko smo jih utrdili kot nagrado v ločenih učnih seansah - samostojnih učnih členov

Ko učimo mladega ali starejšega psa nakazovanja predmetov po sistemu potrjevanja približkov se tega lahko lotimo na domačem terenu ob priložnosti, ko je za psa najmanj motečih dejavnikov. Lahko priložnostno v sobi katero pes dobro pozna, kuhinji, na dvorišču , domači zelenici, poligonu ...itd. Sistem »HLADNO - VROČE« ali sistem »Potrjevanja PRIBLIŽKOV« pomeni, da se zadovoljimo tudi z najmanjšim zavestnim ali slučajnim vedenjem v pravi smeri.

Učimo »NAKAZOVANJE PREDMETA«:
za uporabo med kasnejšim sledenjem, psa najprej naučimo to vedenje ločeno od sledenja. Vemo, da naj bi pes nakazal predmetek, kakršnekoli oblike ali velikosti že je. Predmet naj bi imel pes med prednjima nogama ob recimo, ležanju. Element pravilnega ležanja mora v tem primeru pes predhodno že poznati.

PRIMER: Zdolgočasenemu psu najprej ''predstavimo'' SITUACIJO. Psu položimo predmet v sobo, ki jo dobro pozna nekam na tla in ga gremo iskat ali spustimo v prostor, se vsedemo in ga neprizadeto opazujemo. Pes začne ponujati vsa različna vedenja, katera so mu v preteklosti prinašala nagrade, mi pa ga samo nemo gledamo in čakamo na vsaj malenkosten približek, da bi se obrnil v smeri predmeta, šel proti njemu ali se ga celo dotaknil kar na začetku ni naš cilj. Skoncentriramo se predvsem na PRAVOČASNO označitev »približka«, lahko s klikerjem ali besednim signalom (Ja, To, Au, Bravo...). Vsa ostala ponujena vedenja enostavno ignoriramo.

ZA RAZMISLEK: Po principu »VSE JE NAGRADA«, mladega psa recimo ob učenju osnovne pozornosti šele, ko nas kuža pogleda ali zalaja rečemo »skoči«. Se pravi, sprostili smo ga za nagrado, ker nas je pozorno POGLEDAL!!! kaj ''ustvarjamo''.


Pripravljena za odhod na sled

Ker je naučen od malih nog po principu »Akcija - REAKCIJA« bo ob prihodu v sobo s predmetkom najprej prišel do nas in poskušal priti do, recimo žogice. Poskušal si jo bo ''prislužiti'' z sedenjem, lajanjem, ležanjem, skakanjem, renčanjem, postavljanjem ušes...itd. (vse kar je ponavadi ''VŽGALO'') in če predmeta v sobi (lahko je škatlica od vžigalic, zobne nitke, nalivnik ...) še vedno ne bo opazil, se bo v nekem trenutku morda naveličal in se obrnil stran - ravno PROTI predmetku ali vsaj približno! Tega momenta ne smemo zamuditi s takojšnjim ''klikom'' in »pomožno nagrado - košček hrane«. Nato spet nemo čakamo in pes bo veliko prej poskusil podobno gesto ali se postopno približeval predmetku in mi ga bomo s pravočasnimi potrditvami samo ''usmerjali''. Če se bo z gobčkom dotaknil predmeta, se usedel pred njim ali ulegel nekje blizu to lahko potrdimo z Jackpot nagrado (vsi priboljški naenkrat, drug za drugim plus igra po kateri mu pustimo, da zmagovalno odnese priborjeni plen, kasneje zamenjamo) in seanso ZAKLJUČIMO! NE PONAVLJAT ŠE ENKRAT!!! Čez 2 ali ali 3 dni vse ponovimo le, da bo šlo hitreje in še natančneje. Tako psa učimo mogoče 20 dni ali 20 mesecev - ni važno, vse dokler ne bo kuža VESELO ležal s predmetkom med prednjima nogama in pričakoval ''KLIK''.

Ker se je vedenja naučil »SAM« in si z njim služil nagrade, ga bo vedno rad ponavljal in ni razloga, da bi kdaj kasneje na sami sledi namerno spuščal nakazovanje, tudi če bo predmet ležal ob primarni sledi.

SLEDENJE učimo na začetku ločeno od nakazovanja predmetov, kot samostojno vedenjsko verigo. To je zelo pomembno. Že v 2.delu sem opomnil, da psa vedno učimo le EN učni člen naenkrat če hočemo, da nas bo pes DOBRO razumel in šele, ko ga dobro osvoji, dodajamo naslednji učni člen ob postopnem dvigovanju »kriterija« in vpeljevanja »motečih dejavnikov«.


Sled = HRANA!!!

Že samo sledenje »poškodbe tal« je dovolj raznoliko ter zapleteno in je povezano strogo z nagonom po PLENU!!! kot je lepo vidno iz pričujoče slike »Sled = HRANA!!!« kjer je psička ob sledenju celo privzdignila ustnice in kaže zobe kot nazoren signal, da je v močnem »plenskem nagonu«. Samo nakazovanje predmetov je čista poslušnost in ga LOČENO pri učenju pomagamo psu povezati s hrano. Toda kasneje, bo na sami sledi ta predmet pomenil samo »sekundarno« nagrado za poslušnost in ga bo pes rad nakazoval le, če bomo ta učni element obdelali posebej po metodi »predmet = NAGRADA«.


Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

2.del: Sled = HRANA!

»VSE JE NAGRADA«

V prejšnjem poglavju smo se na ''grobo'' spoznali s sledenjem zato bomo v tem delu podrobneje obdelali najpomembnejše sestavne elemente te najlepše in najbolj naravne discipline v kinologiji, ki se ji mnogi brez razloga izogibajo.

Ob učenju iskanja predmetov preživimo s psom najlepše trenutke v naravi obenem pa imamo priložnost občudovati neverjetne sposobnosti svojega psa. Naj še enkrat omenim, da so VSI psi primerni za šolanje ne glede na pasmo in poreklo. Vsak ''mešanček'' ima v sebi vse potrebne nagone in je ob prilagodljivem vodniku lahko zelo uspešen tudi pri izvajanju vaj sledenja, poslušnosti in obrambe. Edina omejitev je ta, da na tekmah lahko nastopa na žalost le izven konkurence.

Kako se lotiti »A.discipline« po programu IPO kot laik v šolanju psov?: Enostavno - enako kot vseh reči katere smo učili svojega psa do sedaj, saj nas bo tako najlažje razumel. Torej po delčkih oziroma posameznih učnih korakih. Samo SLEDENJE psa moramo tako kot VSAKO učenje po naši metodi, za čimbolj jasno predstavitev njegove bodoče vloge torej razstaviti na posamezne »UČNE člene«:



Jemanje »vonjske slike«

1. Navzemanje VONJSKE slike:
je najpomembnejši element sledenja! Ob štartnem količku se je polagalec malenkost zadržal in pes si ustvari ''sliko'' poškodbe kateri bo ves čas sledil. Zlomljene bilke trave imajo poseben vonj še posebej, če jih je močno pohodil čevelj z grobim podplatom. Za zelo mladega psa je dovolj, da nekaj časa vadimo le »začetno vonjsko sliko«.

PRIMER: Pohodimo kvadrat, kasneje naprej obrnjen trikotnik, ga potresemo s koščki hrane in z globokim razkorakom zapustimo to na začetku 50x50cm veliko ''stojišče'', ki ga počasi omejimo na velikost 20x30cm. Po 1 mesecu občasne vadbe dodamo še količek na prednjem levem vogalu »vonjske slike«. Ko na povodcu pripeljemo mladiča, da poje to hrano mu seveda DOVOLIMO, da poizkusi z vohanjem tudi izven »vonjske slike« kjer ni nagrade. Še preden poje čisto vse koščke in je še v ''elementu'' - ga »z občutkom« zvlečemo stran in se na kratko poigramo, da ga zamotimo.


Diši po človeških stopinjah

2. Sledenje po RAVNI liniji:
lahko učimo na različne načine vendar, ko si enega izberemo je najbolje, da ga ne mešamo z drugimi načini. Sistem »DESNA - LEVA skupaj greva!« je nadgradljiv s kasnejšim načinom potrjevanja ob zviševanju »kriterijev« in »motečih dejavnikov«.
.
»KONTINUIRNO NAGRAJEVANJE« pomeni, da iz vonjske slike začnemo s polaganjem koščkov hrane (briketov) v vsako stopinjo po sistemu »CIK-CAK«. To zame najbolj naporno začetno delo na zapuščeni njivi sem primerjal s »Kristusovim trpljenjem«, ker sem ob neznosnih bolečinah v hrbtenici pri sklanjanju nenehno izgubljal ravnotežje in zaradi težav z vidom povrhu še večkrat zgrešil stopinjo. Pomagal sem si s palico, z lopatko pa sem popravljal ''zgrešene mete'' (vse je nagrada) . Za vse, ki se lahko normalno pripogibate in delate počepe bo to neprimerno lažje.
.

Hrana=NAGRADA za plenski nagon


Večkrat lahko celodnevni obrok briketov razdelimo psu enostavno na sledi. Na začetku seveda samo tretjino, ostanek pa v zaprti plastični posodi na koncu sledi. V ostanek lahko primešamo še okusnejše priboljške. Vse to moramo nositi pri sebi saj po končani sledi NI vračanja. Če nas kdaj grobo zanese iz smeri je najbolje vso hrano pobrati in drugje začeti novo polaganje.

Hrano lahko kasneje uporabljamo samo kot »VARIABILNO NAGRAJEVANJE« kar pomeni, da začnemo puščati ''serije'' stopinj v katerih NI hrane. Sčasoma postajajo »neproduktivne serije« čedalje daljše oz. kombinacije s hrano čedalje krajše.

Kadarkoli se nam ob učenju zdi potrebno, lahko količino hrane v sledi povečamo ali zmanjšamo in s tem reguliramo KOLIČINO POTRDITVE!!! Hrano v sledi torej lahko uporabljamo kot »primarno« ali »sekundarno NAGRADO« (zaprta posoda na koncu). Psu lahko pomagamo, da si ustvari čim bolj jasno podobo naših pričakovanj po natančnosti izvedbe.

3. Sledenje po KROŽNICI:
predstavlja lahko tudi začetek izdelave kotov. Za mladega psa je dovolj malenkostno odstopanje 10-20% iz smeri na določenih lažjih delih terena. Hrano polagamo večinoma v ''notranje stopinje''.

4. Izdelava KOTOV pod različnimi nakloni:
topi kot, pravi in ostri. Z razvrščanjem nagrad po vrednosti psu najbolj jasno ''povemo'' kaj pričakujemo od njega in ga obenem »produktivno usmerjamo« glede na njegov LASTNI interes po sicer ''izumetničenem'' iskanju plena na človekov način.

5. STARANJE sledi:
povečujemo postopno ter kasneje naključno. Z večjim časovnim zamikom se »intenzivnost vonja« zmanjšuje ter tako vpliva na potrebno umirjenost, samozavest in koncentracijo psa. Sledenje starejših sledi na težkih terenih in ob motečih dejavnikih je za psa izredno zahtevna. Ljudje si niti predstavljati ne moremo kakšen napor, energijo in trud vlaga pes, ko išče v ''labirintu'' njemu razpoznavnih vonjev in se med vsemi ponujajočimi vedno odloča za pravega. To je tisti s katerim se je spoznal ob štartnem količku, ko smo izrekli signal ''išči'' in ob katerem se je skozi trening navadil, da se je za NAGRADO vredno potruditi.

6. Premagovanje MOTEČIH dejavnikov:
uporabljamo za nagrado ob neustrašnem ter intenzivnem ritmu sledenja tako, da jih pes niti ne opazi ali jih poveže z lahkimi pogoji sledenja.

7. Sledenje ob POVEČANI »količini dela«
in VISOKEM »kriteriju« oz. stopnji težavnosti zahteva predvsem mirnega vodnika oziroma ''šoferja'' s konstantnim obnašanjem. Pri tem nam pomaga natančna »SKICA poteka sledi«.


Motorika sledarskega tima pred kolesnicami

8. Izdelava PREHODOV:
ob menjavi terena ali rastja naj bo psu v izziv in potrditev. Učimo jih torej ob spuščenem kriteriju in psu na teh delih na začetku izdatno pomagamo že s samo postavitvijo in nagrado, ki sledi po vsakem prehodu. Ta je lahko v obliki »PRIMARNE nagrade« (hrane v sledi, potrditve v samem terenu, pohvalo ...) ali v obliki »sekundarne nagrade« (predmeta).

9. Sledenje po TUJI sledi:
ne predstavlja nikakršne razlike med samo tehniko izdelave. Psa je potrebno le ''seznaniti'', da obstajajo tudi poškodbe, ki ne dišijo po njegovem vodniku. Vemo, da pes sicer ne posplošuje zato naj bo ob privajanju na tujo sled ta malenkost krajša ali lažja. Vendar se običajno na drugače dišečo sled naš kosmatinec zelo hitro privadi in jo izdeluje ravno tako, kot smo ga naučili s postavljanjem lastnih sledi. Individualni vonj po človeku tako ali drugače izgine po 20 minutah.

Napotek: Ko vodnik svojemu psu postavlja sled SAM, lahko za bolj čisto sliko in pomoč psu, obuje za polaganje drugačne čevlje kot jih bo kasneje uporabljal pri samem sledenju. Čevlji za polaganje imajo lahko bolj grob podplat.

Te člene najprej učimo na lahkih, enoličnih in enostavnih podlagah, ki psu omogočajo lažje razpoznavanje »poškodbe tal«. To pomeni ločitev vonja ''pohojene'' zemlje ali trave od vonja povsod drugje, kjer ima zemlja ali trava naraven vonj. Za zelo mladega psa je mogoče najprimernejša podlaga »fino ''prebranana'' njiva«, ker je vonj nedotaknjene zemlje nezanimiv in gre psu ''v nos'' le poškodba tal oz. naše stopinje. Paziti moramo le na to, da njiva ni sveže potresena umetnim gnojilom ali kakšnim insekticidom. Na mehki njivi že pred začetkom polaganja lahko s prostim očesom vidimo tisto, kar pes ''vidi'' s svojim »nosom« oziroma VOHA. To so morebitne stare ali sveže TUJE stopinje, sledi večjih živali ali traktorske kolesnice. Na začetku se temu izognemo. »Moteče dejavnike« smo torej zmanjšali na najnižjo raven.

MODERNO SOJENJE je usmerjeno v naslednje KVALITETE:

a.) Pri psu je zaželjen »NIZEK nos«
b.) »Intenzivno in samostojno« iskanje oz. VOLJA do dela brez dodatnega vpliva vodnika
c.) NATANČNO SLEDENJE po položeni liniji - brez ovohavanja vstran
d.) ENAKOMEREN TEMPO sledenja na vseh sektorjih. »Ritem in hitrost« sledenja naj se po izdelavi kotov in štartov s predmeta, ne bi spreminjala.
e.) Točna IZDELAVA KOTOV dokazuje »zbranost« in »samozavestnega« psa, kateremu je njegovo delo in vloga v partnerskem odnosu kristalno jasna.

Nizka in enakomerna izdelava kota

f.) Natančno ter intenzivno NAKAZOVANJE predmetov, ki morajo biti recimo ob ležanju MED prednjima tačkama in PRED gobčkom brez ''poležavanja''
g.) MOTORIKA GIBANJA tekmovalnega para med sledenjem naj bi izražala »usklajeno delovanje« brez vidnih znakov prisile
h.) OPREMA mora biti v skladu s pravilnikom in jo ima SODNIK pravico pregledati: oprsnica, ''bočer'', dolžina sledarskega povodca (10m), rokavice ...

Rekli smo, da mora skozi šolanje vsak vodnik natančno OPAZOVATI svojega psa in njegove SIGNALE, ki pomenijo dragoceno »povratno informacijo« o kvaliteti našega učenja.

POZNAVANJE svojega psa je ključnega pomena pri disciplini sledenja zaradi ZAUPANJA v njegov »PRAV!!!«.

To pomeni, da naučenemu psu lahko verjamemo, ker on natančno VE!!! kje poteka sled in nas po njej tudi PRAVILNO VODI. Učenje naj bo torej prilagojeno tako, da PES vodi šolanje in ne vodnik, kar je značilnost te metode. Vodnik največkrat sledi NE VIDI čeprav jo je polagal sam, ker se na določeni podlagi po daljšem času ne da opaziti poškodbe. Če svojemu psu ne zaupa dovolj, večkrat zmotno misli, da je pes zašel s prave poti in ga ne pusti slediti kjer dejansko »prava sled« tudi poteka. S tem svojega psa zmede ter ga uči nasprotujoče si pojme. Obenem psu dokazuje ''svoj prav?!'' in mu s tem krha naraven plenski nagon ter VOLJO do iskanja kar je od vsega najhuje.

Glede na njegove SIGNALE ŽELJE med sledenjem kot so: glasno vohanje, nizek nos, višina repa in mahanje z njim ali MIRITVENE signale kot so: zehanje pred sledjo, žretje trave, nenehno preverjanje, vrtenje na vsakem kotu - lahko ocenimo primernost nadaljevanja sledenja. Tega lahko zaključimo tudi, če se sled po nekem predmetu še nadaljuje. Če pes zaradi naših prenapornih želja in zahtev izgubi ŽELJO po iskanju, je bolje pravočasno zaključiti kot v psu ustvariti občutek, da je sledenje lahko tudi dolgočasno.

Priprava psa na sledenje

Zato si delno lahko pomagamo tako da:

1. PRED POLAGANJEM: skonstruiramo TRENING glede na tisto kar naš pes potrebuje. Določiti moramo način in plan dela preko katerega bo imel pes priložnost, da se vedno uči nekaj novega in predvsem tisto kar najbolj potrebuje!

2. NA OGLEDU: samega terena si pred polaganjem najprej natančno ogledamo naravne ORIENTIRJE, ki nam bodo v pomoč pri »odlaganju predmetov« in izdelavi »sprememb smeri«

3. PO KONČANEM POLAGANJU sledi: TAKOJ narišemo SKICO!!! Papir in svinčnik imamo pri sebi. Na skici označimo smeri linij in predvsem NARAVNE orientirje: drevesa, ograje, drogove, skale, grme, odkošenine ali zorane robove njive, čope trave, izstopajoče travne bilke ali rože izstopajočih barv, svetlejše ali temnejše ''madeže'' na podlagi... Lahkih smeti, ki jih veter lahko premakne, NE jemljemo kot orientirjev. Označimo si točna mesta in oblike KOTOV, orientirje odložene HRANE, orientirje odloženih PREDMETOV, zapišemo si točno kje ležijo posamezni predmeti (VRSTO materiala ali njihovo OBLIKO) ter si tako lažje zapomnimo realni potek našega predhodnega plana. S številom treningov si pridobivamo dragocene izkušnje.

4. PRED ZAČETKOM SLEDENJA: si še enkrat natančno ogledamo svojo SKICO in si jo poskušamo zapomniti. Če gre pomočnik z nami na sled, nam na začetku lahko on sproti bere skico - TODA!!! - pustimo svojemu psu da se SAM UČI!!! "Ne PAMETUJMO" s svojim usmerjanjem in imejmo orientirje samo kot POMOČ, če bi se pes resnično popolnoma izgubil, da mu znamo pomagati in ga samo usmeriti v nagrajujočo smer.

Med polaganjem iščemo predvsem POTRDITVE v samem terenu:

  1. HODIMO z rahlo močnejšim in drobnejšim korakom.
  2. Neprestano GLEDAMO izbrani naravni ORIENTIR, da se izognemo ločnim linijam za katere si kasneje mislimo - da so ravne.
  3. Za dolge linije si izberemo smer, ki poteka preko VEČ recimo čopov v isti ravni liniji tako, da imamo pred seboj več linijskih orientirjev.
  4. PO PREHODU iz težkega terena v LAŽJI ni potrebna potrditev s hrano, ker je pes nagrajen že z lažje razvidno »poškodbo tal«. Obratni prehod iz lažjega v težji teren je smiselno potrjevati po nekaj korakih na težjem s hrano ali odloženim predmetom. Ob nakazovanju ima pes možnost, da se na kratko ''spozna'' z novim izzivom.

Sledenje = »DESERT«

Samo sledenje s psom je samo »užitkarska VOŽNJA« po skrbno izdelani in preračunani poti, ki smo jo načrtno zgradili pred in ob polaganju sledi. Podobno kot trud ob teptanju proge s smučmi in sam spust po tej progi je SLEDENJE le ''desert'' in nagrada vodniku za preračunljivo postavljeno sled, hrano in predmete v skladu z naravnim terenom in trenutnimi sposobnostmi psa.

MED POLAGANJEM SLEDI:
si PREDSTAVLJAMO kasneje sledečega psa - kakšno nagrado bo potreboval za premagovanje TEŽKEGA terena ali izbrane RAZDALJE? Odločamo se med kompromison kvalitete, težavnosti in natančnosti ter ohranjanja ŽELJE psa po iskanju. Za vnaprejšnjo pomoč PSU ob samem polaganju lahko izkoristimo možnost:
  • »Variabilnega« NAGRAJEVANJA s hrano.
  • Ob razpoznavnem orientirju POTRDITEV s predmetom.
  • KOTE (kljuke) izdelamo na LAŽJEM TERENU, da bo imel pes MOŽNOST točne izdelave.
  • Potrditev z OKUSNEJŠO hrano, zaščiteno pred mravljinci, odložimo prav na KONCU sledi kot potrditev v obliki PLENA katerega je pes iskal. Vedno skonstruiramo učenje tako, da bo naš pes USPEŠEN!!!


Iskanje vodi pes

POLAGALEC je človek, ki hodi od štartnega količka zapičenega vedno na levi strani izhodišča, kjer se malo zadrži. Je oseba, ki hodi in s tem ''postavlja'' sled, na njej odlaga predmete, ki se nekaj časa v njegovem žepu navzemajo »individualnega vonja«.

Z odgovorno VLOGO POLAGALCA na TRENINGU:


A. prevzemamo odgovornost UČITELJA psa!!!
Ker vsak vodnik svojega psa pozna najbolje je najprimerneje, da je polagalec prav vodnik sam. Kako bo njegov pes sledil je odvisno predvsem od njegove sposobnosti PRILAGAJANJA trenutnim »potrebam psa« in »situaciji« na terenu. Teren lahko 10 ali več dni prej informacijsko prehodimo, da se spoznamo s konfiguracijo ter orientirji, ki jih bomo kasneje med polaganjem učinkovito koristili.

B. opravimo VEČINSKI DEL UČENJA!!! našega psa na sledi. Če smo TRENINGE skonstruirali primerno našemu psu, jih prilagodili njegovim trenutnim potrebam in znanju in si skrbno zapomnili in zarisali v SKICO vse potrebne orientirje - mu lahko kasneje z užitkom svobodno PREPUSTIMO iskanje!


»Užitkarska vožnja« z dobrim ''avtom''

POLAGANJE SLEDI:
NI samo ''brezbrižno korakanje'' proti orientirjem s sprotnim štetjem korakov in iskanjem primernih orientirjev. Zavedati se moramo zelo odgovorne vloge, katero izkoriščamo predvsem za pravilno potrjevanje pasje osebnosti med kasnejšim sledenjem. To je toliko težje, ker moramo vnaprej predvidevati obnašanje svojega psa med bodočim iskanjem.

Že v 2.delu omenjene faktorje uspešnega učenja: »Količina«, »Timing«, »Kriterij« in »Moteči dejavniki« lahko med samim POLAGANJEM SLEDI delno reguliramo glede na obstoječi teren po katerem hodimo. Samo nekatere jih lahko delno reguliramo tudi med samim SLEDENJEM, glede na opazovanje psa in njegovih signalov.

DOBER POLAGALEC:
si poskuša ob polaganju sledi vnaprej PREDSTAVLJATI kaj bo pes POTREBOVAL na določenem sektorju in mu, primerno njegovemu ZNANJU, olajšal ali otežal delo. Ravno tako bo VNAPREJ predvidel možnost POTRJEVANJA že ob samem polaganju, kot tudi možnost NAGRAJEVANJA kasneje ob samem sledenju glede na »FAKTORJE učenja«:

1. KOLIČINO učne snovi predstavlja DOLŽINA sledi, ki jo:
a.) ob polaganju prilagajamo glede na predhodne treninge in trenutne sposobnosti in dejansko željo psa po sledenju
b.) ob sledenju po potrebi lahko skrajšamo sled pri enem od predmetov tako, da enostavno prekinemo z nadaljevanjem, psa nagradimo za dotedanje delo in ga sprostimo ter ''pospravimo''

2. Dober ''TIMING'' oz. »pravočasnost potrditve«:
a.) ob polaganju je možna na pravih mestih odložena hrana ali predmet kot potrditev
b.) ob sledenju lahko pravočasno potrjujemo psa edino še s ''klikom'' - vendar moramo zato točno vedeti, kje se nahaja hrana (skica). Kliknemo ali pohvalimo psa vedno »tik preden« pride do hrane v sledi. V zimskem času ko ni mravljincev, ki psa pikajo v jezik, je hrana lahko okusnejša salama. Spomladi in poleti so najboljši samo suhi briketi, da ne bi dosegli nasprotnega namena potrditve.

3. KRITERIJ oz. »stopnja zahtevnosti«:
a.) med polaganjem določamo: s težavnostjo terena, obliko postavitve, izbiro krajše dolžine povodca od 10m, izbiro obutve in jakostjo udarca stopala v tla. Čevlji z grobim podplatom puščajo lažje ''berljivo'' sled zaradi odtisa.
b.) med sledenjem je kriterij naše PRIČAKOVANJE kvalitetnega iskanja, ki ga lahko glede na »moteče dejavnike« (hrup, gruča ljudi...) in »težke okoliščine« (veter, vročina...) tudi spustimo. Naša pretirana zahtevnost lahko povzroči škodljive vplive na delo psa in posledično upadanje njegove VOLJE do dela. Zato je »reguliranje« kriterija že med samim polaganjem odločilnega pomena.

4. MOTEČE DEJAVNIKE delno izberemo:
a.) pred polaganjem z izbiro mirnejšega kraja ali obratno, terena obdanega z hrupom in prometom
b.) med sledenjem lahko moteče dejavnike tudi načrtno vpeljemo z dodajanjem motečih oseb, zvonjenjem mobitela, pogovorom med njimi, dežniki ...itd.



Priprava opreme pred začetkom sledenja

Z naštetimi regulacijskimi faktorji torej svojemu psu lahko olajšamo ali otežujemo delo na sledi in s tem posledično dvigujemo kvaliteto, potrpežljivost in samozavest psa. Hkrati tudi ''pilimo'' NATANČNOST do te mere, da v psu ne zmanjšujemo VOLJE!!! do sodelovanja.

»Želja psa« naj bo, tako kot drugje, osnovno in glavno VODILO zgoraj naštetih FAKTORJEV »uspešnega učenja«.

STAROST SLEDI:
je pes sposoben razlikovati glede »drugače dišeče« svežo poškodbo od tiste malo starejše in ostalih še starejših sledi, ki že počasi izgubljajo svoj poseben vonj. Starost je sposoben ločiti praktično do sekunde natnčno in to tudi po 5 ali več urah zamika.

PRIMER: Če pes pride na sled pravokotno s strani, bo povohal malenkost v eno in drugo stran in se s tem 100% prepričal s katere strani prihaja »starejša« poškodba in kam VODI mlajša sled. Vedno se bo odločil slediti v smer proti čedalje MLAJŠI sledi, če bo hotel priti do plena in se najesti. Tiste živali, ki so vohale v obratno smer je narava selekcionirala in so izumrle od lakote.



Začetek sledenja

ZAČETEK SLEDENJA:
je najpomembnejši element, ki ga moramo večkrat utrjevati tudi ločeno, ko pes sledenje že dobro obvlada. V tem primeru postavimo sled izredno kratko, recimo dolžine 10-50 korakov s hrano na koncu - brez vmesnih predmetov in vadimo le štart. Če je pes vzel »VONJSKO SLIKO« z nizkim nosom in si jo dobro zapomnil, bo veliko lažje in bolj učinkovito sledil poteku ''poškodbe tal" oziroma polagalčevim stopinjam. Obenem mu taka kratka sled pomeni »regeneracijski trening« po kakšnem od napornih in dolgo utrujajočih



Posodica po težavnem prehodu

Kasneje, ko pes nakazovanje predmetov v ločenih pogojih že dobro in veselo izvaja sledi preizkus. Če smo naučili psa slediti po ravni liniji z izdelavo vsaj enega kota, zdaj lahko začnemo s polaganjem predmetov v samo sled, vendar moramo spustiti kriterij. Psu lahko pomagamo z odlaganjem hrane poleg predmeta. Toda ta ne sme biti psu dostopna preden ne pridemo sami zraven, ker je predmet »sekundarna nagrada«, ki sledi s časovnim zamikom.

PRIMER: Pred ali za predmetom, odvisno od tega ali se pes vlega zgodaj ali pozno, odložimo zaprto posodico ali s folijo prekrit krožnik od kave (boljše, ker ni tako opazen), kjer je okusna hrana. To ponovimo samo na dveh do petih treningih, da psu olajšamo sicer že naučene pogoje in mu jih pomagamo povezati z sledenjem najprej na ravnih linijah. Kasneje krožnik ni več potreben, ker hrano dobi iz žepa (sekundarna nagrada) ob našem prihodu


Močan štart s predmeta

PREDMET vedno POLOŽIMO tam:
kjer pes potrebuje NAGRADO!!!, da mu bo v potrditev. Recimo po prehodu na TEŽJI teren (ker je z lažjim terenom že direktno potrjen), po sektorju kjer je sled prevožena ali prehojena, po prehodu močvirnatega dela, nekaj korakov po skoku čez kanal, na dolgi in težavni liniji ...itd. Šele, ko smo predmet pobrali in pospravili - sledi SEKUNDARNA nagrada z odpiranjem posodice. Ob tem pazimo na disciplino in smo dosledni pri pravilnosti ležanja. Pes se bo navadil, da je vsaka težava ali ''prepreka'' zanj koristna, ker je NAGRADLJIVA (ravno tako predmet) zato se bo kanala ali kolesnic celo RAZVESELIL z mahajočim repom predmeta pa sploh!

Po dodatni pohvali ob predmetu malenkost počakamo, da se pes SKONCENTRIRA na nadaljevanje sledi. Ko poberemo sledarski povodec pazimo, da nam pes prehitro ne uide na sled. Če to vseeno stori, utrjujemo poslušnost ležanja (DOSLEDNOST) in ga potrjujemo s hrano iz žepa. Ko pričakuje od nas naslednjo hrano, je za nagrado signal »IŠČI« (ker je pravilno ležal - VSE Je Nagrada!). Na morebitni ENERGIČEN štart se pripravimo preden izgovorimo SIGNAL »išči« in malenkost zadržimo začetni sunek, katerega posledica bi lahko bil površen štart.




Pes = ZMAGOVALEC!

Po zaključeni sledi naj ima pes OBČUTEK ZMAGOVALCA tako kot po vsakem učenju. Na kratko ga lahko sprostimo z igro, ki jo ima najrajši. Igra s plenom je najnaravnejša po sledenju in po končani igri pustimo, da priborjeni plen odnese v avto. Zamenjamo ga kasneje. Ker naporna sled tudi psihično izčrpa psa, mu privoščimo vsaj par ur - če ne cel dan počitka, da se mu sled ''USEDE'' v miru ob posodi vode.


Nikita & Aya Q.



(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

SLED

Za izpitnike B-BH ali REŠEVALCE: ... mogoče v premislek

  • Opozarjamo na dodatno možnost kinološkega udejstvovanja za vse, ki imate opravljen izpit za psa spremljevalca B-BH.
  • Ravno tako je dopolnitev koristna za izboljšanje dela VSEH REŠEVALCEV, ki imajo pse ISKALCE V RUŠEVINAH ali na TERENU (IPO) - razlaga je na koncu.


B-BH izpit je dovolj visoka osnova za sodelovanje vodnikov v državnem prvenstvu psov sledarjev po "ENKI (IPO 1.)", "TROJKI (IPO 3.)" ali "SLO-FH" in "IPO-FH". Ker tekmovanje vsebuje samo vajo sledenja - disciplina A (katera je drugače tudi sestavni del mednarodih izpitov IPO-1. in IPO-3.) je za tekmovanja DOVOLJ OSNOVNI IZPIT (B-BH) za psa spremljevalca. Brez zadržkov se lahko prijavite na katerokoli od tekem, ki so organizira
ne v sklopu državnega prvenstva v sledenju - datumi tekmovanj so vsako leto razpisani v obvestilih KZŠ ...seveda, če s psom vadite sledenje.


(MOŽNOSTI ZA NAPREJ)
Gl
ede na to, da se poslušnost po IPO-1. razlikuje od programa B-BH v glavnem le v dodanih "vajah prinašanja" ter vaji "naprej" - in seveda v vajah obrambe, (ki so itak vsem všeč) bi množica vodnikov lahko v roku 1-2 let opravila mednarodni izpit IPO-1 in se kasneje udeleževali tudi tovrstnih tekmovanj!

Za začetek se je vsekakor potrebno lotiti učenja vaj SLEDENJA, ki so na zunanji pogled morda neveščemu ocenjevalcu videti nezanimive. Toda, ko jih enkrat vodnik poizkusi jih zanesljivo občuti kot VISOK ADRENALINSKI DODATEK - v primerjavi s poslušnostjo ali obrambo - to pa predvsem zaradi tega, ker pes sledi takorekoč sam brez dodatnega vpliva vodnika in samostojno izdeluje sled, ki je človeškim očem skrita. Vsak pes tako rekoč VIDI Z NOSOM!!! ... in to po osupljivo težkem terenu. To je vsakokratna adrenalinska prezkušnja in neverjeten užitek za pogledat SVOJEGA PSA (ne drugega) česa vsega je sposoben. Ne verjameš? ... verjetno zato, ker še nisi poskusil!!!


Pri sledenju se namreč sproža PLENSKI NAGON, ki je odvisen od prefinjeno nežnega občutka vodnika za delno podporo psu ob sledenju a hkrati dokazovanja občutka OBOJESTRANSKE ENOTNOSTI. Ta postane počasi za psa in vodnika pravi adrenalinski naboj. Pes sodeluje predvsem iz nagona po plenu delno pa tudi zaradi krdelnega nagona, ki je odvisen od pravilno vzpostavljenega KRDELNEGA ODNOSA vodnik - pes in prav zanimivo je opazovati kako ob SPROŠČENEM vodniku samostojnost in intenzivnost psa pride do izraza . Ker je samozavestno obnašanje vodnika pogoj za natančno delo psa na sledi - se ta ob vajah sledenja priuči ogromno nujno potrebnih vrlin, ki odlikujejo dobrega vodnika.



REŠEVALCI ... KORISTNA DOPOLNITEV!
k učenju psov za iskanje pogrešanih oseb ... IPO.

S sledenjem učimo dodatne možnosti iskanja s katero si lahko tvoj pes prosto in samostojno pomaga na terenu ali v ruševinah. Na IPO (iskanje pogrešanih oseb) programu v naravi se pes veliko lažje in bolje znajde pri iskanju markerja, če je naučen sledenja na osnovi poško
dbe tal. Seveda je najlažje psa v reševalni akciji spustit s povodca in mu reči "išči" ali "kje je marker" in potem ... naj se znajde pes kakor ve' in zna!?



Iskanja po poškodbi tal se tvoj pes ni imel priložnosti naučiti nikjer ... zato si pri reševanju v glavnem pomaga z naključnim iskanjem po INDIVIDUALNEM VONJU, ki prihaja po zraku (veter menja smer in pes začne krožit) ... ter vonju ki je razpoznaven TUDI S TAL. Pes kroži torej zato, ker ga meša individualni vonj MARKERJA, ki je razpoznaven iz zraka (ta se lahko vrtinči ali vonj odnaša-prinaša) ter VONJ, ki je JASNO RASPOZNAVEN S TAL ... Ampak tvoj pes se po tem vonju in poškodbi na tleh ne zna zanesljivo orientirat in se zato prepusti zaznavanju individualnega vonja markerja, ki ga zaznava po zraku ... zato se pes veliko hitreje utrudi in pogrešanega IŠČE DALJ ČASA, KAR JE V BITKI ZA ŽIVLJENJE LAHKO ODLOČILNO! Če se torej ozračje ob iskanju giblje (zmeraj se), ... psa vonj s tal lahko celo "zmoti" (če se ne zna po njem zanesljivo orientirati) namesto, da bi si z njim prioritetno pomagal, kar bi ga zanesljivo po najkrajši poti vodilo do pogrešane osebe.

Če hočemo boljši efekt pri iskanju je potrebno k učenju prostega iskanja torej pristopiti z sistemom, ki psu omogoča učenje po delih (posameznih učnih členih). Samo z skrivanjem markerja in prostim iskanjem po terenu se bo pes učil veliko dalj časa ... toda VSE MOŽNOSTI s katerimi si lahko PRI ISKANJU pomaga, bo odkril mogoče le vsak stoti pes (ali pa še to ne).

Iskanje na osnovi POŠKODBE TAL, (ki se ga pes uči pri sledenju) je torej dobrodošla kvaliteta ... kolegi REŠEVALCI, da k iskanju po IPO pridružite tudi treninge sledenja. Le tako naučen pes bo lahko 100% izkoristil vse svoje sposobnosti ob iskanju pogrešanih oseb na terenu. Seveda je treba vložiti ... (nekaj strokovnega truda) toda, ko boš psa spustil na iskanje ...
bo rezultat MOČNO VIDEN!

PRIMER: Pred iskanjem postaviš psu eno krajšo sled in išče predmete (na sled. povodcu) natančno po sledi na osnovi zaznavanja poškodbe tal ... zatem lahko nadaljuješ s prostim iskanjem "IPO na terenu". Psu se bo zmešalo od želje - s tem, da bo vedel kako si lahko dodatno pomaga!


... JE KOMU ŠKODA TRUDA ali samo ne ve ... kako bi začel?

Za vse torej, ki imate opravljen izpit B-BH ali izpit za "PSA ISKALCA POGREŠANIH NA TERENU" in izpit za "PSA ISKALCA V RUŠEVINAH" ali bi želeli opravljati izpit za "PSA SLEDARJA POGREŠANIH OSEB NA TERENU" - naj bo ta možnost ...

V TEMELJIT PREMISLEK !!!