V prejšnjem poglavju smo se na ''grobo'' spoznali s sledenjem zato bomo v tem delu podrobneje obdelali najpomembnejše sestavne elemente te najlepše in najbolj naravne discipline v kinologiji, ki se ji mnogi brez razloga izogibajo.
Ob učenju iskanja predmetov preživimo s psom najlepše trenutke v naravi obenem pa imamo priložnost občudovati neverjetne sposobnosti svojega psa. Naj še enkrat omenim, da so VSI psi primerni za šolanje ne glede na pasmo in poreklo. Vsak ''mešanček'' ima v sebi vse potrebne nagone in je ob prilagodljivem vodniku lahko zelo uspešen tudi pri izvajanju vaj sledenja, poslušnosti in obrambe. Edina omejitev je ta, da na tekmah lahko nastopa na žalost le izven konkurence.
Kako se lotiti »A.discipline« po programu IPO kot laik v šolanju psov?: Enostavno - enako kot vseh reči katere smo učili svojega psa do sedaj, saj nas bo tako najlažje razumel. Torej po delčkih oziroma posameznih učnih korakih. Samo SLEDENJE psa moramo tako kot VSAKO učenje po naši metodi, za čimbolj jasno predstavitev njegove bodoče vloge torej razstaviti na posamezne »UČNE člene«:
1. Navzemanje VONJSKE slike:
je najpomembnejši element sledenja! Ob štartnem količku se je polagalec malenkost zadržal in pes si ustvari ''sliko'' poškodbe kateri bo ves čas sledil. Zlomljene bilke trave imajo poseben vonj še posebej, če jih je močno pohodil čevelj z grobim podplatom. Za zelo mladega psa je dovolj, da nekaj časa vadimo le »začetno vonjsko sliko«.
PRIMER: Pohodimo kvadrat, kasneje naprej obrnjen trikotnik, ga potresemo s koščki hrane in z globokim razkorakom zapustimo to na začetku 50x50cm veliko ''stojišče'', ki ga počasi omejimo na velikost 20x30cm. Po 1 mesecu občasne vadbe dodamo še količek na prednjem levem vogalu »vonjske slike«. Ko na povodcu pripeljemo mladiča, da poje to hrano mu seveda DOVOLIMO, da poizkusi z vohanjem tudi izven »vonjske slike« kjer ni nagrade. Še preden poje čisto vse koščke in je še v ''elementu'' - ga »z občutkom« zvlečemo stran in se na kratko poigramo, da ga zamotimo.
Diši po človeških stopinjah
2. Sledenje po RAVNI liniji:
.
.
Hrana=NAGRADA za plenski nagon
3. Sledenje po KROŽNICI:
predstavlja lahko tudi začetek izdelave kotov. Za mladega psa je dovolj malenkostno odstopanje 10-20% iz smeri na določenih lažjih delih terena. Hrano polagamo večinoma v ''notranje stopinje''.
topi kot, pravi in ostri. Z razvrščanjem nagrad po vrednosti psu najbolj jasno ''povemo'' kaj pričakujemo od njega in ga obenem »produktivno usmerjamo« glede na njegov LASTNI interes po sicer ''izumetničenem'' iskanju plena na človekov način.
5. STARANJE sledi:
povečujemo postopno ter kasneje naključno. Z večjim časovnim zamikom se »intenzivnost vonja« zmanjšuje ter tako vpliva na potrebno umirjenost, samozavest in koncentracijo psa. Sledenje starejših sledi na težkih terenih in ob motečih dejavnikih je za psa izredno zahtevna. Ljudje si niti predstavljati ne moremo kakšen napor, energijo in trud vlaga pes, ko išče v ''labirintu'' njemu razpoznavnih vonjev in se med vsemi ponujajočimi vedno odloča za pravega. To je tisti s katerim se je spoznal ob štartnem količku, ko smo izrekli signal ''išči'' in ob katerem se je skozi trening navadil, da se je za NAGRADO vredno potruditi.
6. Premagovanje MOTEČIH dejavnikov:
7. Sledenje ob POVEČANI »količini dela«
in VISOKEM »kriteriju« oz. stopnji težavnosti zahteva predvsem mirnega vodnika oziroma ''šoferja'' s konstantnim obnašanjem. Pri tem nam pomaga natančna »SKICA poteka sledi«.
Motorika sledarskega tima pred kolesnicami
8. Izdelava PREHODOV:
ob menjavi terena ali rastja naj bo psu v izziv in potrditev. Učimo jih torej ob spuščenem kriteriju in psu na teh delih na začetku izdatno pomagamo že s samo postavitvijo in nagrado, ki sledi po vsakem prehodu. Ta je lahko v obliki »PRIMARNE nagrade« (hrane v sledi, potrditve v samem terenu, pohvalo ...) ali v obliki »sekundarne nagrade« (predmeta).
9. Sledenje po TUJI sledi:
ne predstavlja nikakršne razlike med samo tehniko izdelave. Psa je potrebno le ''seznaniti'', da obstajajo tudi poškodbe, ki ne dišijo po njegovem vodniku. Vemo, da pes sicer ne posplošuje zato naj bo ob privajanju na tujo sled ta malenkost krajša ali lažja. Vendar se običajno na drugače dišečo sled naš kosmatinec zelo hitro privadi in jo izdeluje ravno tako, kot smo ga naučili s postavljanjem lastnih sledi. Individualni vonj po človeku tako ali drugače izgine po 20 minutah.
Napotek: Ko vodnik svojemu psu postavlja sled SAM, lahko za bolj čisto sliko in pomoč psu, obuje za polaganje drugačne čevlje kot jih bo kasneje uporabljal pri samem sledenju. Čevlji za polaganje imajo lahko bolj grob podplat.
Te člene najprej učimo na lahkih, enoličnih in enostavnih podlagah, ki psu omogočajo lažje razpoznavanje »poškodbe tal«. To pomeni ločitev vonja ''pohojene'' zemlje ali trave od vonja povsod drugje, kjer ima zemlja ali trava naraven vonj. Za zelo mladega psa je mogoče najprimernejša podlaga »fino ''prebranana'' njiva«, ker je vonj nedotaknjene zemlje nezanimiv in gre psu ''v nos'' le poškodba tal oz. naše stopinje. Paziti moramo le na to, da njiva ni sveže potresena umetnim gnojilom ali kakšnim insekticidom. Na mehki njivi že pred začetkom polaganja lahko s prostim očesom vidimo tisto, kar pes ''vidi'' s svojim »nosom« oziroma VOHA. To so morebitne stare ali sveže TUJE stopinje, sledi večjih živali ali traktorske kolesnice. Na začetku se temu izognemo. »Moteče dejavnike« smo torej zmanjšali na najnižjo raven.
MODERNO SOJENJE je usmerjeno v naslednje KVALITETE:
a.) Pri psu je zaželjen »NIZEK nos«
b.) »Intenzivno in samostojno« iskanje oz. VOLJA do dela brez dodatnega vpliva vodnika
c.) NATANČNO SLEDENJE po položeni liniji - brez ovohavanja vstran
d.) ENAKOMEREN TEMPO sledenja na vseh sektorjih. »Ritem in hitrost« sledenja naj se po izdelavi kotov in štartov s predmeta, ne bi spreminjala.
e.) Točna IZDELAVA KOTOV dokazuje »zbranost« in »samozavestnega« psa, kateremu je njegovo delo in vloga v partnerskem odnosu kristalno jasna.
Nizka in enakomerna izdelava kota
g.) MOTORIKA GIBANJA tekmovalnega para med sledenjem naj bi izražala »usklajeno delovanje« brez vidnih znakov prisile
h.) OPREMA mora biti v skladu s pravilnikom in jo ima SODNIK pravico pregledati: oprsnica, ''bočer'', dolžina sledarskega povodca (10m), rokavice ...
To pomeni, da naučenemu psu lahko verjamemo, ker on natančno VE!!! kje poteka sled in nas po njej tudi PRAVILNO VODI. Učenje naj bo torej prilagojeno tako, da PES vodi šolanje in ne vodnik, kar je značilnost te metode. Vodnik največkrat sledi NE VIDI čeprav jo je polagal sam, ker se na določeni podlagi po daljšem času ne da opaziti poškodbe. Če svojemu psu ne zaupa dovolj, večkrat zmotno misli, da je pes zašel s prave poti in ga ne pusti slediti kjer dejansko »prava sled« tudi poteka. S tem svojega psa zmede ter ga uči nasprotujoče si pojme. Obenem psu dokazuje ''svoj prav?!'' in mu s tem krha naraven plenski nagon ter VOLJO do iskanja kar je od vsega najhuje.
Glede na njegove SIGNALE ŽELJE med sledenjem kot so: glasno vohanje, nizek nos, višina repa in mahanje z njim ali MIRITVENE signale kot so: zehanje pred sledjo, žretje trave, nenehno preverjanje, vrtenje na vsakem kotu - lahko ocenimo primernost nadaljevanja sledenja. Tega lahko zaključimo tudi, če se sled po nekem predmetu še nadaljuje. Če pes zaradi naših prenapornih želja in zahtev izgubi ŽELJO po iskanju, je bolje pravočasno zaključiti kot v psu ustvariti občutek, da je sledenje lahko tudi dolgočasno.
Priprava psa na sledenje
Zato si delno lahko pomagamo tako da:
1. PRED POLAGANJEM: skonstruiramo TRENING glede na tisto kar naš pes potrebuje. Določiti moramo način in plan dela preko katerega bo imel pes priložnost, da se vedno uči nekaj novega in predvsem tisto kar najbolj potrebuje!
2. NA OGLEDU: samega terena si pred polaganjem najprej natančno ogledamo naravne ORIENTIRJE, ki nam bodo v pomoč pri »odlaganju predmetov« in izdelavi »sprememb smeri«
3. PO KONČANEM POLAGANJU sledi: TAKOJ narišemo SKICO!!! Papir in svinčnik imamo pri sebi. Na skici označimo smeri linij in predvsem NARAVNE orientirje: drevesa, ograje, drogove, skale, grme, odkošenine ali zorane robove njive, čope trave, izstopajoče travne bilke ali rože izstopajočih barv, svetlejše ali temnejše ''madeže'' na podlagi... Lahkih smeti, ki jih veter lahko premakne, NE jemljemo kot orientirjev. Označimo si točna mesta in oblike KOTOV, orientirje odložene HRANE, orientirje odloženih PREDMETOV, zapišemo si točno kje ležijo posamezni predmeti (VRSTO materiala ali njihovo OBLIKO) ter si tako lažje zapomnimo realni potek našega predhodnega plana. S številom treningov si pridobivamo dragocene izkušnje.
4. PRED ZAČETKOM SLEDENJA: si še enkrat natančno ogledamo svojo SKICO in si jo poskušamo zapomniti. Če gre pomočnik z nami na sled, nam na začetku lahko on sproti bere skico - TODA!!! - pustimo svojemu psu da se SAM UČI!!! "Ne PAMETUJMO" s svojim usmerjanjem in imejmo orientirje samo kot POMOČ, če bi se pes resnično popolnoma izgubil, da mu znamo pomagati in ga samo usmeriti v nagrajujočo smer.
Med polaganjem iščemo predvsem POTRDITVE v samem terenu:
- HODIMO z rahlo močnejšim in drobnejšim korakom.
- Neprestano GLEDAMO izbrani naravni ORIENTIR, da se izognemo ločnim linijam za katere si kasneje mislimo - da so ravne.
- Za dolge linije si izberemo smer, ki poteka preko VEČ recimo čopov v isti ravni liniji tako, da imamo pred seboj več linijskih orientirjev.
- PO PREHODU iz težkega terena v LAŽJI ni potrebna potrditev s hrano, ker je pes nagrajen že z lažje razvidno »poškodbo tal«. Obratni prehod iz lažjega v težji teren je smiselno potrjevati po nekaj korakih na težjem s hrano ali odloženim predmetom. Ob nakazovanju ima pes možnost, da se na kratko ''spozna'' z novim izzivom.
Sledenje = »DESERT«
Samo sledenje s psom je samo »užitkarska VOŽNJA« po skrbno izdelani in preračunani poti, ki smo jo načrtno zgradili pred in ob polaganju sledi. Podobno kot trud ob teptanju proge s smučmi in sam spust po tej progi je SLEDENJE le ''desert'' in nagrada vodniku za preračunljivo postavljeno sled, hrano in predmete v skladu z naravnim terenom in trenutnimi sposobnostmi psa.
MED POLAGANJEM SLEDI:
si PREDSTAVLJAMO kasneje sledečega psa - kakšno nagrado bo potreboval za premagovanje TEŽKEGA terena ali izbrane RAZDALJE? Odločamo se med kompromison kvalitete, težavnosti in natančnosti ter ohranjanja ŽELJE psa po iskanju. Za vnaprejšnjo pomoč PSU ob samem polaganju lahko izkoristimo možnost:
- »Variabilnega« NAGRAJEVANJA s hrano.
- Ob razpoznavnem orientirju POTRDITEV s predmetom.
- KOTE (kljuke) izdelamo na LAŽJEM TERENU, da bo imel pes MOŽNOST točne izdelave.
- Potrditev z OKUSNEJŠO hrano, zaščiteno pred mravljinci, odložimo prav na KONCU sledi kot potrditev v obliki PLENA katerega je pes iskal. Vedno skonstruiramo učenje tako, da bo naš pes USPEŠEN!!!
POLAGALEC je človek, ki hodi od štartnega količka zapičenega vedno na levi strani izhodišča, kjer se malo zadrži. Je oseba, ki hodi in s tem ''postavlja'' sled, na njej odlaga predmete, ki se nekaj časa v njegovem žepu navzemajo »individualnega vonja«.
Z odgovorno VLOGO POLAGALCA na TRENINGU:
A. prevzemamo odgovornost UČITELJA psa!!! Ker vsak vodnik svojega psa pozna najbolje je najprimerneje, da je polagalec prav vodnik sam. Kako bo njegov pes sledil je odvisno predvsem od njegove sposobnosti PRILAGAJANJA trenutnim »potrebam psa« in »situaciji« na terenu. Teren lahko 10 ali več dni prej informacijsko prehodimo, da se spoznamo s konfiguracijo ter orientirji, ki jih bomo kasneje med polaganjem učinkovito koristili.
»Užitkarska vožnja« z dobrim ''avtom''
POLAGANJE SLEDI:
NI samo ''brezbrižno korakanje'' proti orientirjem s sprotnim štetjem korakov in iskanjem primernih orientirjev. Zavedati se moramo zelo odgovorne vloge, katero izkoriščamo predvsem za pravilno potrjevanje pasje osebnosti med kasnejšim sledenjem. To je toliko težje, ker moramo vnaprej predvidevati obnašanje svojega psa med bodočim iskanjem.
Že v 2.delu omenjene faktorje uspešnega učenja: »Količina«, »Timing«, »Kriterij« in »Moteči dejavniki« lahko med samim POLAGANJEM SLEDI delno reguliramo glede na obstoječi teren po katerem hodimo. Samo nekatere jih lahko delno reguliramo tudi med samim SLEDENJEM, glede na opazovanje psa in njegovih signalov.
DOBER POLAGALEC:
si poskuša ob polaganju sledi vnaprej PREDSTAVLJATI kaj bo pes POTREBOVAL na določenem sektorju in mu, primerno njegovemu ZNANJU, olajšal ali otežal delo. Ravno tako bo VNAPREJ predvidel možnost POTRJEVANJA že ob samem polaganju, kot tudi možnost NAGRAJEVANJA kasneje ob samem sledenju glede na »FAKTORJE učenja«:
1. KOLIČINO učne snovi predstavlja DOLŽINA sledi, ki jo:
a.) ob polaganju prilagajamo glede na predhodne treninge in trenutne sposobnosti in dejansko željo psa po sledenju
b.) ob sledenju po potrebi lahko skrajšamo sled pri enem od predmetov tako, da enostavno prekinemo z nadaljevanjem, psa nagradimo za dotedanje delo in ga sprostimo ter ''pospravimo''
2. Dober ''TIMING'' oz. »pravočasnost potrditve«:
a.) ob polaganju je možna na pravih mestih odložena hrana ali predmet kot potrditev
b.) ob sledenju lahko pravočasno potrjujemo psa edino še s ''klikom'' - vendar moramo zato točno vedeti, kje se nahaja hrana (skica). Kliknemo ali pohvalimo psa vedno »tik preden« pride do hrane v sledi. V zimskem času ko ni mravljincev, ki psa pikajo v jezik, je hrana lahko okusnejša salama. Spomladi in poleti so najboljši samo suhi briketi, da ne bi dosegli nasprotnega namena potrditve.
3. KRITERIJ oz. »stopnja zahtevnosti«:
a.) med polaganjem določamo: s težavnostjo terena, obliko postavitve, izbiro krajše dolžine povodca od 10m, izbiro obutve in jakostjo udarca stopala v tla. Čevlji z grobim podplatom puščajo lažje ''berljivo'' sled zaradi odtisa.
b.) med sledenjem je kriterij naše PRIČAKOVANJE kvalitetnega iskanja, ki ga lahko glede na »moteče dejavnike« (hrup, gruča ljudi...) in »težke okoliščine« (veter, vročina...) tudi spustimo. Naša pretirana zahtevnost lahko povzroči škodljive vplive na delo psa in posledično upadanje njegove VOLJE do dela. Zato je »reguliranje« kriterija že med samim polaganjem odločilnega pomena.
4. MOTEČE DEJAVNIKE delno izberemo:
a.) pred polaganjem z izbiro mirnejšega kraja ali obratno, terena obdanega z hrupom in prometom
b.) med sledenjem lahko moteče dejavnike tudi načrtno vpeljemo z dodajanjem motečih oseb, zvonjenjem mobitela, pogovorom med njimi, dežniki ...itd.
Priprava opreme pred začetkom sledenja
Z naštetimi regulacijskimi faktorji torej svojemu psu lahko olajšamo ali otežujemo delo na sledi in s tem posledično dvigujemo kvaliteto, potrpežljivost in samozavest psa. Hkrati tudi ''pilimo'' NATANČNOST do te mere, da v psu ne zmanjšujemo VOLJE!!! do sodelovanja.
STAROST SLEDI:
je pes sposoben razlikovati glede »drugače dišeče« svežo poškodbo od tiste malo starejše in ostalih še starejših sledi, ki že počasi izgubljajo svoj poseben vonj. Starost je sposoben ločiti praktično do sekunde natnčno in to tudi po 5 ali več urah zamika.
PRIMER: Če pes pride na sled pravokotno s strani, bo povohal malenkost v eno in drugo stran in se s tem 100% prepričal s katere strani prihaja »starejša« poškodba in kam VODI mlajša sled. Vedno se bo odločil slediti v smer proti čedalje MLAJŠI sledi, če bo hotel priti do plena in se najesti. Tiste živali, ki so vohale v obratno smer je narava selekcionirala in so izumrle od lakote.
Začetek sledenja
je najpomembnejši element, ki ga moramo večkrat utrjevati tudi ločeno, ko pes sledenje že dobro obvlada. V tem primeru postavimo sled izredno kratko, recimo dolžine 10-50 korakov s hrano na koncu - brez vmesnih predmetov in vadimo le štart. Če je pes vzel »VONJSKO SLIKO« z nizkim nosom in si jo dobro zapomnil, bo veliko lažje in bolj učinkovito sledil poteku ''poškodbe tal" oziroma polagalčevim stopinjam. Obenem mu taka kratka sled pomeni »regeneracijski trening« po kakšnem od napornih in dolgo utrujajočih
Kasneje, ko pes nakazovanje predmetov v ločenih pogojih že dobro in veselo izvaja sledi preizkus. Če smo naučili psa slediti po ravni liniji z izdelavo vsaj enega kota, zdaj lahko začnemo s polaganjem predmetov v samo sled, vendar moramo spustiti kriterij. Psu lahko pomagamo z odlaganjem hrane poleg predmeta. Toda ta ne sme biti psu dostopna preden ne pridemo sami zraven, ker je predmet »sekundarna nagrada«, ki sledi s časovnim zamikom.
PRIMER: Pred ali za predmetom, odvisno od tega ali se pes vlega zgodaj ali pozno, odložimo zaprto posodico ali s folijo prekrit krožnik od kave (boljše, ker ni tako opazen), kjer je okusna hrana. To ponovimo samo na dveh do petih treningih, da psu olajšamo sicer že naučene pogoje in mu jih pomagamo povezati z sledenjem najprej na ravnih linijah. Kasneje krožnik ni več potreben, ker hrano dobi iz žepa (sekundarna nagrada) ob našem prihodu
Močan štart s predmeta
PREDMET vedno POLOŽIMO tam:
kjer pes potrebuje NAGRADO!!!, da mu bo v potrditev. Recimo po prehodu na TEŽJI teren (ker je z lažjim terenom že direktno potrjen), po sektorju kjer je sled prevožena ali prehojena, po prehodu močvirnatega dela, nekaj korakov po skoku čez kanal, na dolgi in težavni liniji ...itd. Šele, ko smo predmet pobrali in pospravili - sledi SEKUNDARNA nagrada z odpiranjem posodice. Ob tem pazimo na disciplino in smo dosledni pri pravilnosti ležanja. Pes se bo navadil, da je vsaka težava ali ''prepreka'' zanj koristna, ker je NAGRADLJIVA (ravno tako predmet) zato se bo kanala ali kolesnic celo RAZVESELIL z mahajočim repom predmeta pa sploh!
Po dodatni pohvali ob predmetu malenkost počakamo, da se pes SKONCENTRIRA na nadaljevanje sledi. Ko poberemo sledarski povodec pazimo, da nam pes prehitro ne uide na sled. Če to vseeno stori, utrjujemo poslušnost ležanja (DOSLEDNOST) in ga potrjujemo s hrano iz žepa. Ko pričakuje od nas naslednjo hrano, je za nagrado signal »IŠČI« (ker je pravilno ležal - VSE Je Nagrada!). Na morebitni ENERGIČEN štart se pripravimo preden izgovorimo SIGNAL »išči« in malenkost zadržimo začetni sunek, katerega posledica bi lahko bil površen štart.
Pes = ZMAGOVALEC!
Po zaključeni sledi naj ima pes OBČUTEK ZMAGOVALCA tako kot po vsakem učenju. Na kratko ga lahko sprostimo z igro, ki jo ima najrajši. Igra s plenom je najnaravnejša po sledenju in po končani igri pustimo, da priborjeni plen odnese v avto. Zamenjamo ga kasneje. Ker naporna sled tudi psihično izčrpa psa, mu privoščimo vsaj par ur - če ne cel dan počitka, da se mu sled ''USEDE'' v miru ob posodi vode.
Nikita & Aya Q.
