»VSE JE NAGRADA«
Skozi niz člankov o šolanju smo se v grobem spoznali z novo psihologijo učenja psov po metodi »VSE Je Nagrada«. Definirali smo osnovne pojme »klasičnega in vedenjskega pogojevanja« preko katerega se naši psi učijo, spoznali »faktorje« uspešnega učenja (količina, ''timing'', kriterij , moteči dejavniki) ter razumeli neprecenljiv pomen vodnikove DOSLEDNOSTI.
SLEDENJE po programu IPO-3.
Naučili smo se opazovati SIGNALE svojega psa in se na osnovi teh usmerili v UČENJE PSA po možnih »NAČINIH pristopa« preko »instrumentov usmerjanja« (hrana, igra, dolgočasje, nagonski interes, ljubosumje, lakota, pohvala, ''odtegnitveni'' nagon, »protokol« priprave, jackpot nagrada ...) na način pozitivne motivacije. Razumeli smo pomen primerne vzpostavitve timskega odnosa »ČLOVEK-PES« preko pravilne IGRE, se naučili pravilnega RAZUMEVANJA pasje osebnosti na osnovi krdelne hierarhije v naši družini in poskušali prenesti ENAK ODNOS tudi na področje šolanja. Le ta v učnem procesu postavlja psa tako rekoč na mesto našega UČITELJA, vloga nas kot vodnika pa s tem izgublja del pomembnosti ob šolanju, ker smo po novem postavljeni bolj v vlogo »nevtralnega OCENJEVALCA« osredotočenega zgolj na USMERJANJE vedenja preko razpoložljivih instrumentov!
NAŠ PES se je ob takem odnosu SAM začel obnašati kot POBUDNIK učenja!!! in s svojimi signali, zanimanjem ter eksplozivnostjo odziva določa uspešen DELOVNI RITEM učenja in izbere učinkovite INSTRUMENTE učenja, ki so najbolj primerni zanj. Naš pes sam določa tudi kateri NAČIN PRISTOPA je zanj najprimernejši in hkrati z drobnimi signali določa tudi ČAS TRAJANJA uspešnega učenja. Vodnik kot avtoritativen, miren, zanesljiv, dosleden in predvsem vztrajen VODJA KRDELA povsem nevtralno opazuje prizadevanje svojega psa in njegov trud za premagovanje določenega izziva ter ga s primernim NAGRAJEVANJEM le ''kanalizira'' v zaželjeno obnašanje oziroma vedenje.
V naslednjih dveh člankih se bomo spoznali z disciplino sledenja po »IPO PROGRAMU« na način, ki bo opravičeval geslo te metode. Pri učenju psov po IPO PROGRAMU so v vseh treh disciplinah določene notranje POTREBE psa povezane z istim nagonom. Na osnovi prisotnosti tega nagona lahko ob šolanju psa naučimo določene vaje, ki izkazujejo usposobljenost psa za izbrani namen. Izpopolnjene vaje oz. kvalitetno naučeno vedenje psa nam lahko služi tudi za prikaz na izpitu ali tekmi.
Skozi niz člankov o šolanju smo se v grobem spoznali z novo psihologijo učenja psov po metodi »VSE Je Nagrada«. Definirali smo osnovne pojme »klasičnega in vedenjskega pogojevanja« preko katerega se naši psi učijo, spoznali »faktorje« uspešnega učenja (količina, ''timing'', kriterij , moteči dejavniki) ter razumeli neprecenljiv pomen vodnikove DOSLEDNOSTI.
SLEDENJE po programu IPO-3.
Naučili smo se opazovati SIGNALE svojega psa in se na osnovi teh usmerili v UČENJE PSA po možnih »NAČINIH pristopa« preko »instrumentov usmerjanja« (hrana, igra, dolgočasje, nagonski interes, ljubosumje, lakota, pohvala, ''odtegnitveni'' nagon, »protokol« priprave, jackpot nagrada ...) na način pozitivne motivacije. Razumeli smo pomen primerne vzpostavitve timskega odnosa »ČLOVEK-PES« preko pravilne IGRE, se naučili pravilnega RAZUMEVANJA pasje osebnosti na osnovi krdelne hierarhije v naši družini in poskušali prenesti ENAK ODNOS tudi na področje šolanja. Le ta v učnem procesu postavlja psa tako rekoč na mesto našega UČITELJA, vloga nas kot vodnika pa s tem izgublja del pomembnosti ob šolanju, ker smo po novem postavljeni bolj v vlogo »nevtralnega OCENJEVALCA« osredotočenega zgolj na USMERJANJE vedenja preko razpoložljivih instrumentov!
NAŠ PES se je ob takem odnosu SAM začel obnašati kot POBUDNIK učenja!!! in s svojimi signali, zanimanjem ter eksplozivnostjo odziva določa uspešen DELOVNI RITEM učenja in izbere učinkovite INSTRUMENTE učenja, ki so najbolj primerni zanj. Naš pes sam določa tudi kateri NAČIN PRISTOPA je zanj najprimernejši in hkrati z drobnimi signali določa tudi ČAS TRAJANJA uspešnega učenja. Vodnik kot avtoritativen, miren, zanesljiv, dosleden in predvsem vztrajen VODJA KRDELA povsem nevtralno opazuje prizadevanje svojega psa in njegov trud za premagovanje določenega izziva ter ga s primernim NAGRAJEVANJEM le ''kanalizira'' v zaželjeno obnašanje oziroma vedenje.
V naslednjih dveh člankih se bomo spoznali z disciplino sledenja po »IPO PROGRAMU« na način, ki bo opravičeval geslo te metode. Pri učenju psov po IPO PROGRAMU so v vseh treh disciplinah določene notranje POTREBE psa povezane z istim nagonom. Na osnovi prisotnosti tega nagona lahko ob šolanju psa naučimo določene vaje, ki izkazujejo usposobljenost psa za izbrani namen. Izpopolnjene vaje oz. kvalitetno naučeno vedenje psa nam lahko služi tudi za prikaz na izpitu ali tekmi.
Priprava na sledenje
Psi na ''tekmi'' nimajo občutka, da s kom tekmujejo saj le »SODELUJEJO« (radi ali neradi) s svojim vodnikom v določenih vajah oz. disciplinah. Psi drugih tekmovalnih parov ne dojemajo kot konkurence ampak kvečjemu kot »moteče dejavnike« ob svojem nastopu. ''Tekma'' po programu IPO je torej le PRIKAZ trenutne usposobljenosti in homogenosti tekmovalnega tima »ČLOVEK-PES«. Ob opazovanju nastopa posameznega para moramo predvsem razumeti zakaj se v psih ob IZVAJANJU VAJ sprožajo določene POTREBE po opazovanju vrženega prinosila -''aporta'', sledenju poškodbe tal, lajanju na markerja, grizenju rokava, skakanju čez skakalnico, vlečenju v svojo smer, prenašanju ''aporta'' ali osvojenega plena in iz česa izvirajo te potrebe.
Ob šolanju »programa IPO«: disciplin sledenja, poslušnosti in obrambe se v psu sprošča predvsem »PLENSKI NAGON«. Ta izvira iz potrebe po PREŽIVETJU in je povezan z lovom plena, ubijanjem in prehranjevanjem.
Plenski nagon ob šolanju lahko sproži:
Ob šolanju »programa IPO«: disciplin sledenja, poslušnosti in obrambe se v psu sprošča predvsem »PLENSKI NAGON«. Ta izvira iz potrebe po PREŽIVETJU in je povezan z lovom plena, ubijanjem in prehranjevanjem.
Plenski nagon ob šolanju lahko sproži:
- ZVOK oz. tlesk biča
- VZKLIK ali grožnja markerja
- SIGNAL vodnika, ki napoveduje plensko aktivnost (''kje imava SLED?'' ali ''APORT'', ''kje je BARABA!''...)
- GIBANJE markerja ali BEG vodnika
- PREMIK plena: igralne klobase, blazine za grizenje, rokava...
- MET prinosila ali žogice
- VONJ in s tem hkrati potreba in želja po hrani
V naravi volk najprej zasliši določen zvok, precej natančno določi smer od koder ta prihaja in zavzeto opazuje morebitno gibanje. Nato vonja po zraku in potem prične s sledenjem plena.
Sledenje = NAGRADA!
PLENSKI NAGON:
se torej v naravi izraža kot poslušanje in opazovanje, vohanje po zraku in sledenje po tleh, zalezovanje in pregon plena, energično lajanje, skakanje navzgor, napad na plen, ugriz in davljenje plena, vlečenje v svojo smer, stresanje in ubijanje plena, trganje in razkosavanje, prenašanje v gobcu, prehranjevanje, kopanje lukenj in zakopavanje ostankov plena.
Že iz zgoraj povdarjenih AKTIVNOSTI, nujno potrebnih za preživetje v naravi, je razvidno naravno obnašanje naših psov ob šolanju programa IPO. Torej značilna obnašanja, ki so obenem tudi glavni sestavni deli vaj SLEDENJA, POSLUŠNOSTI in OBRAMBE izvirajo iz naravne potrebe po PREŽIVETJU oz. PREHRANJEVANJU s plenom.
Razumevanje izvora naravnih potreb oz. »plenskega nagona« je pomemben faktor, ki naj igra glavno vlogo pri ''izumetničenem učenju'' psov po pravilniku, ki si ga je izmislil in napisal človek. Pse torej ''učimo'' določene vaje, ki spominjajo na notranje naravne potrebe psa po preživetju. Namen šolanja po IPO programu je torej, da bi predvsem v »delavnih pasmah« psov ohranili oz. izboljšali LASTNOSTI in SPOSOBNOSTI psov za izbrani namen uporabe v praksi.
Sledenje = NAGRADA!
PLENSKI NAGON:
se torej v naravi izraža kot poslušanje in opazovanje, vohanje po zraku in sledenje po tleh, zalezovanje in pregon plena, energično lajanje, skakanje navzgor, napad na plen, ugriz in davljenje plena, vlečenje v svojo smer, stresanje in ubijanje plena, trganje in razkosavanje, prenašanje v gobcu, prehranjevanje, kopanje lukenj in zakopavanje ostankov plena.
Že iz zgoraj povdarjenih AKTIVNOSTI, nujno potrebnih za preživetje v naravi, je razvidno naravno obnašanje naših psov ob šolanju programa IPO. Torej značilna obnašanja, ki so obenem tudi glavni sestavni deli vaj SLEDENJA, POSLUŠNOSTI in OBRAMBE izvirajo iz naravne potrebe po PREŽIVETJU oz. PREHRANJEVANJU s plenom.
Razumevanje izvora naravnih potreb oz. »plenskega nagona« je pomemben faktor, ki naj igra glavno vlogo pri ''izumetničenem učenju'' psov po pravilniku, ki si ga je izmislil in napisal človek. Pse torej ''učimo'' določene vaje, ki spominjajo na notranje naravne potrebe psa po preživetju. Namen šolanja po IPO programu je torej, da bi predvsem v »delavnih pasmah« psov ohranili oz. izboljšali LASTNOSTI in SPOSOBNOSTI psov za izbrani namen uporabe v praksi.
Pasji nos = RAČUNALNIK!
Lotimo se discipline »A.«- SLEDENJE: Glavni člen v partnerskem odnosu »pes - človek«, ki »IŠČE« = iz zgoraj omenjenih naravnih nagonskih interesov -NAŠ PES!!! Kako mu bomo njegovo pomembno in odgovorno vlogo predstavili v disciplini sledenja, katera je natančno opisana v pravilniku, je odvisno od NAS - njihovih vodnikov. Kaj je sledenje?
SLEDENJE po disciplini »A«:
je sicer ''izumetničeno'' iskanje PREDMETOV katere odlaga človek (polagalec) na določenem naravnem terenu (trava, zemlja, listje, rastje, pesek,... itd.). katere bi pes sicer lahko našel na svojstven a ravno tako uspešen način. Po ''šolsko'' pa psa učimo NATANČENGA iskanja sledi oz. sledenja posebnega »VONJA poškodovane naravne podlage« katerega pušča človek za sabo, ko hodi po terenu. Tla so namreč lahko človeškim očem vidno ali nevidno »poškodovana« tudi v drugih smereh, ki prečkajo našo sled, toda te ''zavajajoče'' poškodbe pes lahko s svojim zmogljivim nosom zlahka razloči med seboj. Ob šolanju psa torej učimo, da ga le točno sledenje prvotne ''VONJSKE SLIKE'' lahko pripelje do nagrade.
SLEDENJE po disciplini »A«:
je sicer ''izumetničeno'' iskanje PREDMETOV katere odlaga človek (polagalec) na določenem naravnem terenu (trava, zemlja, listje, rastje, pesek,... itd.). katere bi pes sicer lahko našel na svojstven a ravno tako uspešen način. Po ''šolsko'' pa psa učimo NATANČENGA iskanja sledi oz. sledenja posebnega »VONJA poškodovane naravne podlage« katerega pušča človek za sabo, ko hodi po terenu. Tla so namreč lahko človeškim očem vidno ali nevidno »poškodovana« tudi v drugih smereh, ki prečkajo našo sled, toda te ''zavajajoče'' poškodbe pes lahko s svojim zmogljivim nosom zlahka razloči med seboj. Ob šolanju psa torej učimo, da ga le točno sledenje prvotne ''VONJSKE SLIKE'' lahko pripelje do nagrade.
Le stopinje me vodijo do nagrade
Ta sled, katero je sposoben ZAZNATI vsak od naših psov ne glede na pasmo ali poreklo, vodi psa od ene do druge STOPINJE po »ravnih linijah, ki so ''zalomljene'' na »kotih« oz.''kljukah'' od enega do drugega PREDMETA, kateri so sicer predpisane oblike in velikosti in so iz naravnega materiala. Te med sabo različne predmete naj bi ''izgubljal'' oz. ODLAGAL nek tuj človek - POLAGALEC. Ob šolanju lahko namesto »končnega -zadnjega« predmeta, psa čaka prijetno presenečenje oziroma »Jackpot« NAGRADA v obliki okusne hrane.
Kaj je »POŠKODBA TAL«:
in kaj pes ob sledenju s svojim gobčkom zaznava? Psi imajo sposobnost skoraj ''računalniško'' točnega razlikovanja med različnimi vrstami VONJEV, ki se razlikujejo po:
1. OBLIKI odtisa človeškega čevlja, noge, tace neke živali, kolesnice vozila ... Pes s smrčkom ''vidi'' sled pred seboj in jo lahko razlikuje po obliki poškodbe in jo zaznava predvsem z VONJEM in ne očmi.
2. STAROSTI poškodbe tal. Pes zaznava skoraj do minute natančno, kdaj je nekdo hodil naravnost in ali je ''nekdo drug'' pred tem ali potem prečkal osnovno sled, ki ga vodi do ciljne nagrade. Naš kuža v vonju torej točno čuti razliko glede na starost določene sledi.
3. JAKOSTI poškodbe tal. Sorazmerno od tega, kako močno stopa polagalec sledi po terenu je močnejša tudi sama poškodba na tleh. Včasih je človeškim očem vidna, spet po določenem času pa čisto nerazpoznavna. To je odvisno predvsem od rastja in vremenskih pogojev v času staranja sledi. Toda naš pes ne sledi z vidom tako kot človek ampak se zanese le na svoj nos in razpoznavnost vonja. Ta je močnejši iz bolj razvidne poškodbe tal. Z jakostjo udarcev stopala v tla med polaganjem torej psu lahko pomagamo predvsem na težko prehodnih delih terena ali spremembah smeri.
4. INDIVIDUALNEM VONJU katerega določen osebek pušča za sabo - prhljaj, dišeči ''mikro delčki'' las, dlake, kože, praha z naše obleke. Ta vonj že po krajšem času izginja in izgublja svojo vrednost nagrade.
TEŽKI POGOJI: veter, stara sled in slaba podlaga
FAKTORJI SLEDENJA:
a. Razpoložljiv teren, pogoji in veter (različne podlage; trava, zemlja, močvirje, listje, višina rastja, mlada ali stara košnja, obdelava njive, menjave terena - smer in jakost vetra, dež, temperatura in vlažnost zraka)
b. Polagalec (prostorsko in točkovno orientiran izkušen kinolog, ki dela ZA PSA, skica položene sledi, primerna obutev)
c. Poškodba tal (močnejša ali šibkejša, starost sledi)
d. Intenziven in natančen pes, ki se v kritičnih situacijah znajde SAM
e. Nevtralen vodnik
f. Sledarska oprema psa (oprsnica, ovratnica, bočer)
g. Psihologija učenja psa in prilagojena priprava treninga (vodnik = polagalec)
Slabi orientirji za polagalca
POŠKODBA TAL = DEFORMACIJA
naravne podlage, torej malenkost poglobljen odtis v zemlji ali pesku ali dručače dišeče travne bilke, ki so zlomlljene - od naravno rastočih. Naš pes lahko vonja tudi skozi sneg, snežni plaz ali vodo. Tako lahko iz čolna zaradi dvigajočih se mikro mehurčkov, celo zavoha vonj utopljenca na dnu. Te sposobnosti ''pilijo'' cenjeni kolegi »REŠEVALCI« za uporabo psov v reševalne namene iskanja pogrešanih oseb. Za sledenje po IPO programu je dovolj, da naučimo psa sledenje po bolj ali manj enostavnih podlagah po sistemu: »DESNA - LEVA skupaj greva«!
»Skupaj greva« pomeni, da ima vodnik lahko psa pripetega na sledarskem povodcu in med iskanjem hodi za njim na določeni razdalji. Pes lahko sicer išče tudi samostojno - brez povodca kar je za psa naravnejše, vendar glede na predpisano razdaljo med njim in vodnikom prihaja nažalost do prevelikih odbitkov pri sodniški oceni. Zato se orientiramo vodniki predvsem na sledenje z uporabo SLEDARSKEGA POVODCA. Tu se tudi začne glavno razhajanje med naravnim in ''izumetničenim'' sledenjem ter izvor množice problemov na sledi.
Igra s sledarskim povodcem
Večina vodnikov začne s pristopom k sledenju po sistemu »Hočeš, nočeš - ''MORAŠ?!«. Ob tem krepko pozabljajo na temeljno naravno pravilo: »ZAKAJ naš pes sploh sledi?«. Seveda zaradi prej definiranega »NAGONA PO PLENU« in ne zaradi naše želje ali celo zahteve po iskanju predmetov.
VODNIK s PREVELIKIM VPLIVOM na psa preko »sledarskega povodca« psu sporoča:
1. Svojo pretirano ŽELJO in s tem voljo po iskanju v svojem psu ''ubija''
2. Psu sporoča, da že vnaprej SAM VE!!! kje poteka in bo potekala sled, ker jo v večini primerov postavlja sam. To daje psu povsem izkrivljeno sliko in kontraverzno podobo ''iskanja?!'' saj naj bi iskal in vodil iskanje naš PES, ki je tudi v resnici edini sposoben vohati poškodbo na tleh. Večkrat namreč vodnik samo ''misli'', da VE kje poteka sled in se ob tem tudi ZMOTI ter psa ne pusti slediti po pravi sledi. Takrat se dejansko začnejo ''problemi'', ker človek začne svojega psa učiti, da NE sme slediti »primarne« poškodbe. S tem psa zmede v njegovem naravnem prizadevanju iskanja plena, v njem uničuje željo po sodelovanju, in krepko zmanjšuje užitek psa ob vodenju sledarskega »tima«. Ob vsem tem v svojemu psu zavira in uničuje plenski nagon po iskanju kar je najhujše.
3. S POVIŠEVANJEM GLASU ali neprimernim VPITJEM: vodnik svojemu psu vceplja svojo jezno ''ZAHTEVO'' po iskanju, kar je psom nenaravno. Že v leglu ga je mati psica kot mladička zelo uspešno učila brez vsakih ZAHTEV!!! Pravilo »naravnega nagona« po sledenju naj torej izhaja iz psa samega in ne naše zahteve.
4. PES ZAČUTI, da ''MORA'' slediti poškodbi tal zaradi vodnika?! in ne iz LASTNEGA interesa kar mu ni naravno. Zato se večkrat zgodi, da pes dobi tako močan odpor do sledenja, da noče več niti videti sledarskega povodca ali štartnega količka kaj šele, da bi uspešno sledil in iskal ter pravilno nakazoval predmete.
SAMOSTOJNI INTERES oziroma ŽELJA PSA
po iskanju je edina garancija, da bo pes intenzivno in zavzeto sledil tudi na SPREMEMBAH SMERI. Predvsem utrujajoče dolge in ravne linije zahtevajo od našega kosmatinca izredno vzdržljivost in obenem nenehno koncentracijo na VONJ kateremu sledi in na osnovi tega NATANČNO izdela spremembo smeri oziroma naklonski kot kamor sled ''zavije''. »KLJUKA« je po programu IPO 3. večinoma pravokotne oblike toda ni odveč, da psa naučimo tudi ostalih naklonskih kotov že zaradi tega, da mu popestrimo iskanje in mu ga poskušamo kot vodnik - polagalec predstaviti kot čimbolj naravnega.
Izdelava spremembe smeri oz.''kljuke''
Pogoje na že tako težavni sledi lahko dodatno otežuje tudi VETER, ki lahko piha s strani, od zadaj ali od spredaj. Za psa, ki se je naučil slediti z »NIZKIM NOSOM« ne predstavlja veter neke večje ovire oziroma mu lahko celo ''pomaga'' k boljši koncentraciji in intenzivni ''prisotnosti'' ob iskanju tako na ravni liniji kot na spremembah smeri.
Če smo psa naučili slediti z visokim ''VISOKIM nosom'', bo ob malo močnejšem vetru v ''hudi kaši'' - saj psu VONJ poškodbe, ki naj bi se ob brezveterju dvigal navzgor (proti nosu), VETER ODNAŠA!!! bodisi vstran ali kar je najhuje NAPREJ. To psom otežuje predvsem natančno izdelavo kotov. Zato ločimo naslednje primere:
a.) Če veter piha od spredaj - PROTI PSU še ni tak problem - oziroma je za pse lažje. Psi z ''VISOKIM nosom'' bodo pravi čas ali celo malenkost PREJ zaznali spremembo smeri. Toda glavne težave se začnejo v ostalih smereh.
b.) Pes z VISOKIM nosom lahko ob vetru od zadaj voha »informacijo« dišeče poškodbe tudi še PO TEM, ko sledi dejansko pod nosom več ni, ker je že ''zavila'' bodisi v levo ali desno.
c.) Ob močnejšem vetru s strani psi z ''VISOKIM nosom'', ki večinoma sledijo OB LINIJI, še nekako zaznajo spremembo smeri pravi čas, ker vonja naenkrat ''zmanjka''. Takemu psu je to znak, da mora le malo bolj spustiti nos, ali se takoj vrniti malo nazaj, če hoče poiskati mesto kjer je polagalec izdelal spremembo smeri.
DOBER POLAGALEC
bo zato vedno ''pomagal'' psu in kljuko izdelal na LAŽJE BERLJIVEM (za psa) delčku terena, ki ga ravno tako lahko ''vzame'' kot primeren »ORIENTIR« namesto, da gleda ''egoistično'' samo nase in izdela kljuko strogo na (človeškim očem) lažje berljivim orientirju, ne glede na težavnost terena. Zato je za polagalca zelo pomembna dolgoletna praksa v kinologiji. Dober polagalec sledi (v večini primerov vodnik), bo vedno »DELAL ZA PSA« in ne proti njemu - se pravi, da mu bo skušal že vnaprej ob samem polaganju pomagati. Prišli smo torej do najpomembnejšega spoznanja:
UMETNOST dobrega učenja psa na SLEDI = v sposobnosti »VNAPREJŠNJEGA predvidevanja« VODNIKA - polagalca, kako se bo njegov pes kasneje POČUTIL na določenem delu terena in kaj ga želi z NAČRTOVANO ali sproti PRILAGOJENO postavitvijo naučiti, oziroma psa na določenih delih PRAVOČASNO z eno od nagrad POTRDITI!!!
NAGRADE NA SLEDI:
močnejši odtis stopinje, predmet, mlajša sled, lažji teren po težkem prehodu, kratka sled, predčasen zaključek pri enem od predmetov, hrana in še okusnejša hrana ...
Odloženi PREDMETI so torej tisti katere naš pes išče in nakazuje. Pravilno nakazovanje je razvidno iz pravilnika, do česar moramo priti na psu prijazen način če hočemo, da bo pes:
- imel predmete RAD!
- se jih ob najdbi RAZVESELIL!
- da mu bodo predmeti v POTRDITEV!!! uspešnega iskanja kot NAGRADA
»PSIHOLOGIJA učenja« oz. učni PRISTOP je torej po naši metodi vseskozi enak. Tako ima pes najbolj ''jasno sliko'' skozi šolanje. Ko se je že kot naš »mali kuža« preko vedenjskega pogojevanja po metodi »Daj - DAM!«, »Brez nič - NI NIČ!« oziroma »VSE je le nagrada!« naučil, da s svojimi odzivi ON VODI šolanje: je dobil čisto sliko za učenje česarkoli v njegovem kosmatem življenju.
SLED = primarna nagrada!
1. NAKAZOVANJE predmetov je »sekundarna nagrada!!!«
za katero smo rekli, da je napornejša, zahtevnejša in primerna za pse, ki nam vsled pravilnega potrjevanja v dobršni meri že zaupajo. Pes je kasneje ob iskanju na sledi nagrajen šele, ko je predmet pravilno nakazal, le tega sodnik pogledal in vodnik pospravil. Šele po vsem tem potrebnem ''protokolu'' psa lahko na preiskušnji pohvalimo in ta zakasnela pohvala pomeni zanj le »sekundarno« - zakasnelo nagrado, ki jo kuža le stežka dočaka. Nakazovanje predmetov je kot »učni člen« delček poslušnosti in ga ''vzamemo'' iz vedenjske verige sledenja. Obdelujemo in učimo ga kot samostojen element oz. sliko - LOČENO!!! od sledenja.
2. SLEDENJE poškodbe tal je lažja, torej »primarna nagrada!!!«
katero poskušamo navezati na »KLASIČNO - neubranljivo« pogojevanje. To iskanje najbolj jasno našemu psu predstavimo tako, da mu ustvarjamo naravno sliko SLED = HRANA. Podobno, kot sčasoma lahko postane že SIGNAL cingljanja posode NAGRADA- (preden nesemo psu obrok hrane), je lahko slika »odtiska naše stopinje« v travi ali zemlji SIGNAL za okusno hrano oz. potrditev pravilne poti do te hrane. Pes se potrjuje že s samim vohanjem ter hkratnim uživanjem hrane, ki jo lahko odlagamo na začetku v VSAKO stopinjo po sistemu »desna - leva: SKUPAJ GREVA!« O tem podrobno kasneje. Če učimo na tak način, postane sčasoma našemu kužku sama SLIKA sledenja »poškodbe tal« torej PRIMARNA nagrada, ki za psa predstavlja ''takojšnje plačilo'' že ob samem vohanju in mu postane tako všeč, da se ji ne more upreti. ČE seveda ne pretiravamo s količino, kriterijem in motečimi dejavniki (2.del) in trmarjenjem.
Veljajo torej ista pravila kot pri osnovnem učenju začetnih korakov oblikovanja vedenja predstavljenih v 5.delu. To dokazuje nadgradljivost te metode za vsakršen namen učenja.
Tukaj je!
Za nakazovanje PREDMETOV lahko izberemo način (5.del):
- »HLADNO - VROČE«
- Izpiljevanje in »POTRJEVANJE PRIBLIŽKOV«
- Modeliranje oz. »USMERJANJE S HRANO«
Za učenje SLEDENJA »poškodbe tal« pa recimo:
- »Nastavljanje PRIMARNIH nagrad oz. VABE«
- »Dodajanja SEKUNDARNIH nagrad« - kasneje predmetov toda šele, ko smo jih utrdili kot nagrado v ločenih učnih seansah - samostojnih učnih členov
Ko učimo mladega ali starejšega psa nakazovanja predmetov po sistemu potrjevanja približkov se tega lahko lotimo na domačem terenu ob priložnosti, ko je za psa najmanj motečih dejavnikov. Lahko priložnostno v sobi katero pes dobro pozna, kuhinji, na dvorišču , domači zelenici, poligonu ...itd. Sistem »HLADNO - VROČE« ali sistem »Potrjevanja PRIBLIŽKOV« pomeni, da se zadovoljimo tudi z najmanjšim zavestnim ali slučajnim vedenjem v pravi smeri.
Učimo »NAKAZOVANJE PREDMETA«:
za uporabo med kasnejšim sledenjem, psa najprej naučimo to vedenje ločeno od sledenja. Vemo, da naj bi pes nakazal predmetek, kakršnekoli oblike ali velikosti že je. Predmet naj bi imel pes med prednjima nogama ob recimo, ležanju. Element pravilnega ležanja mora v tem primeru pes predhodno že poznati.
PRIMER: Zdolgočasenemu psu najprej ''predstavimo'' SITUACIJO. Psu položimo predmet v sobo, ki jo dobro pozna nekam na tla in ga gremo iskat ali spustimo v prostor, se vsedemo in ga neprizadeto opazujemo. Pes začne ponujati vsa različna vedenja, katera so mu v preteklosti prinašala nagrade, mi pa ga samo nemo gledamo in čakamo na vsaj malenkosten približek, da bi se obrnil v smeri predmeta, šel proti njemu ali se ga celo dotaknil kar na začetku ni naš cilj. Skoncentriramo se predvsem na PRAVOČASNO označitev »približka«, lahko s klikerjem ali besednim signalom (Ja, To, Au, Bravo...). Vsa ostala ponujena vedenja enostavno ignoriramo.
ZA RAZMISLEK: Po principu »VSE JE NAGRADA«, mladega psa recimo ob učenju osnovne pozornosti šele, ko nas kuža pogleda ali zalaja rečemo »skoči«. Se pravi, sprostili smo ga za nagrado, ker nas je pozorno POGLEDAL!!! kaj ''ustvarjamo''.
Pripravljena za odhod na sled
Ker je naučen od malih nog po principu »Akcija - REAKCIJA« bo ob prihodu v sobo s predmetkom najprej prišel do nas in poskušal priti do, recimo žogice. Poskušal si jo bo ''prislužiti'' z sedenjem, lajanjem, ležanjem, skakanjem, renčanjem, postavljanjem ušes...itd. (vse kar je ponavadi ''VŽGALO'') in če predmeta v sobi (lahko je škatlica od vžigalic, zobne nitke, nalivnik ...) še vedno ne bo opazil, se bo v nekem trenutku morda naveličal in se obrnil stran - ravno PROTI predmetku ali vsaj približno! Tega momenta ne smemo zamuditi s takojšnjim ''klikom'' in »pomožno nagrado - košček hrane«. Nato spet nemo čakamo in pes bo veliko prej poskusil podobno gesto ali se postopno približeval predmetku in mi ga bomo s pravočasnimi potrditvami samo ''usmerjali''. Če se bo z gobčkom dotaknil predmeta, se usedel pred njim ali ulegel nekje blizu to lahko potrdimo z Jackpot nagrado (vsi priboljški naenkrat, drug za drugim plus igra po kateri mu pustimo, da zmagovalno odnese priborjeni plen, kasneje zamenjamo) in seanso ZAKLJUČIMO! NE PONAVLJAT ŠE ENKRAT!!! Čez 2 ali ali 3 dni vse ponovimo le, da bo šlo hitreje in še natančneje. Tako psa učimo mogoče 20 dni ali 20 mesecev - ni važno, vse dokler ne bo kuža VESELO ležal s predmetkom med prednjima nogama in pričakoval ''KLIK''.
Ker se je vedenja naučil »SAM« in si z njim služil nagrade, ga bo vedno rad ponavljal in ni razloga, da bi kdaj kasneje na sami sledi namerno spuščal nakazovanje, tudi če bo predmet ležal ob primarni sledi.
SLEDENJE učimo na začetku ločeno od nakazovanja predmetov, kot samostojno vedenjsko verigo. To je zelo pomembno. Že v 2.delu sem opomnil, da psa vedno učimo le EN učni člen naenkrat če hočemo, da nas bo pes DOBRO razumel in šele, ko ga dobro osvoji, dodajamo naslednji učni člen ob postopnem dvigovanju »kriterija« in vpeljevanja »motečih dejavnikov«.
Sled = HRANA!!!
Že samo sledenje »poškodbe tal« je dovolj raznoliko ter zapleteno in je povezano strogo z nagonom po PLENU!!! kot je lepo vidno iz pričujoče slike »Sled = HRANA!!!« kjer je psička ob sledenju celo privzdignila ustnice in kaže zobe kot nazoren signal, da je v močnem »plenskem nagonu«. Samo nakazovanje predmetov je čista poslušnost in ga LOČENO pri učenju pomagamo psu povezati s hrano. Toda kasneje, bo na sami sledi ta predmet pomenil samo »sekundarno« nagrado za poslušnost in ga bo pes rad nakazoval le, če bomo ta učni element obdelali posebej po metodi »predmet = NAGRADA«.
Nikita & Aya Q.
(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)
